Forma interrogativa
Forma Interrogativa. A dance floor as creative field of mutual interrogation for some basic questions to be raised again and again. – How to contain a certain sense, even though it is not necessary for one to pick out a precise content while watching. – Is it possible to become counscious of your weaknesses, your diabilities and use them creatively as advatages? – Quoting consciously and unconsciously. Self-quoting? – What does it mean to be confronted with another in a dialogue? What does it mean to be confronted with yourself? How to avoid uniformity in a duet?
Confrontation of two life perspectives; but does age change anything? It’s asking questions about the process of getting mature, about reevaluation of those basic issues, process of finding ansewrs. Devaluating, negating, repeating, quoting oneself, verbalizing one’s own disadventages, posessing only one’s own more or less naive attitute
Two persons – but not a duet, which’d unify, but which is constructed on differences, otherness.
Duet- to be able to see yourself in the other; works like a mirror where you can see your own reflection
ACTIVITY
movement. not still. not passive. alive. new. sens of live.excitment.forwards.realization. self-realization. importance. ego. belief.
PURITY
pure form. virginity. secondary virginity. without. lack of content. invisibility. desirable?
CONCIOUSNESS
being concious of one’s own disabilitiesit – does it change anything?
relation between age and knowladge.
“MY GREATEST FEAR:REPETITION”
1. concious: being stuck
2. unconcious: life in a quotation
Project
Author: Magdalene Reiter
Premiere: 23.01.2003, Dance theatre Ljubljana
Jury award for the best perfomance at Moving Cake 2005 festival
Forma interrogativa v javnosti
Tom Rummens
De Morgen / 11.1 1. 2003
Zelo lepa je bila Forma interrogativa, nastala v sodelovanju poljske koreografinje in plesalke Magdalene Reiter in Mateje Rebolj, bivše prima balerine slovenske kulturne scene. Predstavo formira izjemno nenavadno izhodišče: mlada koreografinja sreča priznano balerino in plesalko, in skupaj se odločita, da bosta raziskovali medij – ples. Forma interrogativa je zgrajena iz številnih vprašanj, ki se tičejo medija “ples”. Predstava se začne kot neodločnost. Izgleda kot da nobena izmed plesalk ne ve kako začeti: glasba se začne, vendar se v naslednjem trenutku. Napačen začetek. Obe plesalki, dve generaciji iščeta začetek, vendar ga ne moreta najti. Kmalu zatem plešeta, vendar v temi. Oder je razsvetljen z okoli desetimi snopi svetlobe in Reboljevi uspeva plesati skozi snope. Reiterjeva jo opazuje. Mirno stoji v snopu svetlobe. Forma interrogativa je predstava, v kateri so umetniki zelo močni, o tem ni dvoma.
Elke Van Campenhout
De Standaard / 12. 11. 2003
Magdalena Reiter in Mateja Rebolj sta se fizično odpravili iskat ena drugo skozi ples. Predstava se začne z nerodnim gibanjem v ospredju odra, vendar kmalu postane zanimiva koreografija za dve osebi v zahtevnem medsebojnem odnosu. Zgodba se odvija po delih. Nekdo je na poti k drugemu. Toda kdo in zakaj? In kaj ima s tem morilec? Ali so to samo sanje? Forma interrogativa postavlja veliko vprašanje. Vendar je to vprašanje, ki nas vznemirja, s katerim zapustimo dvorano, da bi ga lahko kasneje v miru okušali.
Mojca Kumerdej
Delo / 29. 1. 2003
Mlada poljska koreografinja Magdalena Reiter (…) se je koreografije Forma interrogativa lotila z Matejo Rebolj, ki je v predsta vi sodelovala tudi kot soustvarjalka koreografije. Izjemno zanimiva povezava dveh ustvarjalk različnih generacij in plesnih izkušenj je vnesena tudi v projekt. Plesno preizpraševanje, ki se začenja z minimalističnimi, stiliziranimi vsakdanjimi gibi na mestu, je osredotočeno na odnos med gotovostjo in negotovostjo, med izkušenostjo in učenjem. (…) Koreografija presega zastavljanje vprašanj zgolj v plesnem mediju in je mogoče plesne sekvence kot gibalne dialoge razumeti širše, kot izpraševanje posameznikove identitete v dialogu z drugim. (…) Odlična izvedba
Rok Vevar: Forma Interrogativa
Maska / Ples in politika, št. 82-83 / 2003
Predstava Forma Interrogativa je umeščena v prostor ‘med tveganim prehodom od ene luči k drugi’ in to je natančno tisti prostor, o katerem govori Alain Badiou v svojem tekstu Ples kot metafora misli: to je prostor zadržanega časa, prostor neizrekljivosti, zaradi tega, ker bi se novo štetje (čas) v njem sprožilo v trenutku, ko bi mu podelili ime.
Ustvarjalci
Author: Magdalene Reiter
Choreography: Magdalena Reiter
Dance: Mateja Rebolj in Magdalena Reiter
Music: Blaž Peršin, Luis M.Carmona, Sascha Sulimma, Pierre van Kerckvoorde, Nicola Nord
Costumography: Aleksandra Gregl
Light design: Miran Šušteršič
Photo: Igor Delorenzo Omahen
Text: Rok Vevar
Design: Martin Bricelj
Producent: Nataša Zavolovšek, Maska produkcija
