Out of discord
Out of discord is a link between voice and movement, the inaudible and the unarticulated, body and space. Irena Tomažin and Josephine Evrard (in her rich career as an artist, she cooperated also with Meg Stuart) weave the game of dividing, splitting, uniting, doubling, the game between the double and the divided, between a single persona and its shadow – the shadow of delineation.
Do the traces of memory reveal what had not happened or do they search for the remains of what had happened? It is the reflection of one who speaks and can (not) hear oneself, who watches but can (not) see oneself. A game of the monologue of the blind spot and noise, of the inaudible word and unarticulated voice, unified body and the double shadow.
Authors: Joséphine Evrard, Irena Tomažin
Production: Maska Ljubljana
Premiere: 24. 2. 2010, Cankarjev dom, dvorana Duše Počkaj
From the perfromance
…is it the last word?
No… it’s no word. It’s not a word, it’s a sound.
Which kind of sound? Any kind ?
I don’t know… maybe…like that?
Ah… so it’s like….you want to end something or begin something new…? Maybe you would like to change something or….. you want to give something to somebody that you were not aware you were giving until now. With the last word you make a kind of a border. With the last word you never know that it’s the last one, you want to continue…. but then it doesn’t.
But I need to speak… I…need to … say something… anything…because if silent
Cast
Authors, performers and translators: Joséphine Evrard, Irena Tomažin
Light and set design: Jaka Šimenc
Artistic advisor: Christiane Hommelsheim
Photos: Maud Evrard, Nada Žgank
Design: Ajdin Bašić
Production: Maska Ljubljana
Executive producer: Tina Dobnik
Co-production: Cankarjev dom
Splet okoliščin v javnosti
Katja Čičigoj: Splet glasu in besede v bit in identiteto posameznika
Radio Študent / 1. 3. 2010
Najbolj intimno vprašanje lastnega obstoja se pri Ireni Tomažin zliva s formalnim vprašanjem o razmerju med glasom in telesom na odru in postane tema predstave. In čeprav je tovrstno performativno zlitje stalnica domala vseh njenih novejših avtorskih projektov, od Kaprice do Kot kaplja dežja v usta molka, pa Tomažinovi na zanimiv način vedno uspe preseči potencialni hermetizem njenih preokupacij.
Mojca Kumerdej: Podvojenost glasu
Delo / Ocena / 1. 3. 2010
Prav vprašanje lastnega glasu in njegovega izvora je izpostavljeno v zadnjem delu predstave. Najprej kot razmerje med glasom kot posameznikovim materialnim nosilcem, ki kot slišni glas učinkuje kot potrditev posameznikovega obstoja in identitete, in med notranjim glasom, ki neizrečen odzvanja v posameznikovem miselnem univerzumu, v nadaljevanju pa izvedeta duhovito premestitev izvora glasu, in sicer tako, da si Joséphine Evrard diktafon s predvajanim posnetkom glasu Irene Tomažin vstavi v usta in nato z obrazno mimiko uprizarja posnetek.
Tanja Lesničar Pučko: Mamma Mia, evolucijo se greva!
Dnevnik / intervju / 2. 3. 2010
Joséphine Evrard (performerka): Nekateri plesalci nikoli ne pridejo do glasu in morda tudi ne čutijo te potrebe niti ne čutijo tega kot problem. Zame pa je glas nekaj zelo organskega, je organ, kot se reče, je tudi meso, koža, konkretna snov, ki pa se približuje smislu in njegovi dekonstrukciji.
Splet okoliščin slovensko-francoskega plesnega tandema
MMC RTV SLO / 24. 2. 2010
Tomažinova po svoje prehaja med gibom in glasom, med plesom in glasbo. Vodi jo avtorska in intimna potreba po drugačnem jeziku uprizarjanja, ne pa prehajanje med formami in zvrstmi umetnosti. Prav zato so njene predstave močne, intenzivne in odprte. Njena avtorska dela so z eksperimentalno naravnanostjo posebnost v slovenskem prostoru.
Ana Schnabl: Spletanje glasov za besede
Denvnik / 26. 2. 2010
Podobno kot v kritiki je tudi v vsakdanjem življenju težko najti prave besede in predvsem prave zadnje besede, ki bi zapovedale, da je nekaj nekaj, nekdo nekdo, da si ti ti in jaz jaz. Zadnji bo vedno le glas.
