rowan, strudel, dance, and then some
This text by Simona Semenič is a remarkable comedy, a true textual bravura which plays on the one hand with the comic genre by questioning the limits of comedy and on the other hand with the bourgeois perception of theatre which is ready to accept provocation, yet only up to a certain point. Her “staging directions” ruthlessly demand a reduction of any compromises, so it came as no surprise that some Slovenian theatre arts managers declined this text: “If actors and actresses have any prejudice or feel uncomfortable being naked and sexual on stage, they should not be involved in the staging of this text.”
A portrait of society
At first glance, rrowan, strudel, dance, and then some is a play about a historical era (the 60s) and the manifestations of the underlying Slovenian ideological disunity (the clerical and the liberal poles) in the Vipava Valley. But the more the story unfolds, the more the play evolves into a portrait of modern Slovenian society in which pragmatical benefits can quickly replace ideological convictions. In its intensity, the text continually moves between times and places, and is in this regard even more similar to a film script. The film- and meta-theatre speech form the basis for an ambient film set-up of a sort. The text is staged as a (silent) movie with subtitles.
Cast and Crew
Director: Janez Janša
Actor: Stane Tomazin
Animation: Luka Umek
Music and sound: Eduardo Raon
Reception in Public
Saška Rakef: jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Ocene
Radio Slovenija / 27. 9. 2018
Besedila, ki preigravajo formalna gledališka sredstva in v sebi nosijo literarno dramsko in tudi že uprizoritveno raven. Močna in prepoznavna avtorska pisava, ki didaskalijo vzpostavlja kot dramsko repliko in sredstva v komunikaciji z občinstvom ter drzno in brezkompromisno dregne v vozlišča naše družbe. V ta opus besedil Simone Semenič se vpenja tudi jerebika, štrudelj, ples, pa še kaj, humorna odslikava ideološkega razkola med ta-k-mašnimi in ta-rdečimi, postavljena v Vipavsko dolino v 60. leta minulega stoletja. […] Na trenutke zapade v ilustrativnost in formalno preigravanje, kjer ritem podajanje replik prehiteva sposobnost aktivne imaginacije gledalca, spet drugič pa glasbena dramaturgija zvočne krajine vključujoč ritem podajanje replik izredno učinkovito in domiselno izpostavi vsebinske, predvsem humorne vidike besedila, zato je predstava vsekakor izredno zanimiva izkušnja.
Gregor Butala: Kritika predstave Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj: Manifest za odrsko detabuizacijo človeškega
Dnevnki / 14. 12. 2018
Kljub taki preprosti zasnovi je rezultat dokaj učinkovit, med drugim zlasti zato, ker ”uprizoritev”, posejana z vrsto duhovitih domislic, skozi akt imaginacije uspešno izostri ”performativno” razsežnost avtoričine pisave.
V tej navidezni prostodušnosti se igra giblje na tankem robu banalnega, kajti ta naturalistična karikatura domačnosti bi se utegnila v premalo premišljeni odrski aktualizaciji hitro izroditi v ceneno, skrajno vulgarno burko, čemur pa se tokratni uprizoritveni dispozitiv zlahka izogne; namesto tega postreže z zabavnim ”režiranjem” besedila, denimo s posegi v tipografijo (različne debeline in velikosti črk za posamezne osebe, zameglitve replik pri časovnih preskokih – v animaciji Luke Umeka). Toda uspe mu pokazati tudi, da obratu v razposajeno ”ljudskost” sploh ne manjka kritičnega stališča, gre zgolj za komentar drugačne vrste – za namerno neposreden poskus ”rehabilitacije” oziroma ”normalizacije” človeške seksualnosti na odru.
Anja Radaljac za Delo
Delo / 2. 11. 2018
[O]sebe, ki pripadajo političnim opcijam, ki se izključujejo, se povezujejo prav skozi seksualnost, ki je v dramskem besedilu izmaknjena hierarhičnim razmerjem.
[T]udi jerebika, štrudelj, ples, pa še kaj feministični boj tesno povezuje z ekonomskim, antikapitalističnim in okoljskim bojem ter pokaže, da so boji proti represijam medsebojno prepleteni in povezani.
Peter Rak: Cankar, mlada režiserska generacija in porast koprodukcij
Delo / 22. 12. 2018
Ena izmed redkih, ki si je zagotovila kontinuirano uprizarjanje tekstov, je Simona Semenič, ki seveda že sodi v srednjo generacijo dramskih piscev. Prav njeni besedili še ni naslova (po motivih Don Juana) v režiji Tomija Janežiča (del teksta so prispevali tudi drugi ustvarjalci predstave) ter jerebika, štrudelj, ples pa še kaj v režiji Janeza Janše veljata bodisi po strukturi, modusu in ne nazadnje zaradi dolžine trajanja ali kot specifična predstava brez igralcev za posebna dogodka jesenskega dela letošnje gledališke sezone.
Dragan Živadinov: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha
portal.plus / 5. 5. 2019
Janševa praizvedba jerebika, štrudelj, ples pa še kaj je prelomna predstava! Predstava je v svetovnem merilu izjemna in pogumna pri oblikovanju gledališkega režima. Ko zapišem – pogumna, to pomeni dobesedno pogumna.
Samo Oleami: Film v glavi
Radio Študent / 5. 12. 2019
Janševa postavitev poudari nekatere značilnosti pisave Semenič in izpostavi cinematične elemente predloge. Avtoričine didaskalije postanejo bolj navzoče, saj so postavljene enakovredno replikam, njihov poetični slog pa nudi vrzeli za gledalčevo investicijo. Erotične scene, ki se že po svoji naravi bolj vtisnejo v spomin, so podprte z animiranim tekstom in z drsenjem čez zaslon ustvarijo občutek mehkega pretakanja časa. Ključno za cinematičnost je sočasje – namesto grajenja dramske napetosti Semenič z rezi med prizori le menja zorni kot kamere.
