Hibridni prostori umetnosti

Knjiga prinaša raziskavo hibridnih prostorov umetnosti, ki so se v slovenskih uprizoritvenih, scenskih in performativnih umetnostih razprli v zadnjih dveh desetletjih. Hibridni prostori umetnosti so obravnavani kot odprt teritorij možnosti, na katerem heterogene umetniške prakse zavestno iščejo pozicije vmesnosti na izmuzljivih mejnih, robnih območjih, pri tem pa stopajo v nepredvidljive povezave z obstoječimi estetskimi kodi, družbenimi in kulturnopolitičnimi okoliščinami ter ekonomskimi interesi.

Dramaturška nit, ki povezuje razprave o izbranih primerih hibridnosti, vodi iz tradicionalnih mest umetnosti (kot so gledališča, galerije, muzeji itd.), preko alternativnih in marginalnih prizorišč, v širši družbeni in socialni prostor. Pri tem zarisuje lok v smeri od kritičnih uprizoritvenih in performativnih praks, ki reflektirajo aktualna družbenopolitična vprašanja, do umetniških del, ki izhajajo neposredno iz družbenih okoliščin in razvijajo nove modele javnosti.

Razprave Blaža Lukana, Alda Milohnića, Barbare Orel, Katarine Podbevšek, Mojce Puncer, Maje Šorli, Karmen Šterk, Tomaža Toporišiča, Gašperja Trohe, Eve Vrtačič in Nadje Zgonik evidentirajo značilnosti sodobne umetnosti, ob tem pa zaznamujejo obrat od estetskega k postestetskemu.