Ko je bil izvor zla prepoznan, je naloga postala jasna. Sovražnika, ki ogroža samo prihodnost umetnosti in kulture, je treba zavrniti: kapitalizem, nedvomno, toda kapitalizem v svoji najnevarnejši različici – tiste kmečke sinove in hčere, ki so se naučili brati in pisati in so si nato domišljali, da so jim všeč lepe reči in da z umetnostjo krasijo svoje življenje. Če se smemo od nastopa socializma nadejati zveličanja kulture, je potrebno, da si intelektualci in umetniki, ki se zavedajo zakona kapitalizma, najprej prizadevajo za zaprtje meja, ki ločujejo resno umetnost, zaposleno s svojimi lastnimi materiali in postopki, od zabav za ljudstvo in dekoracij njihovih domov. Minil je čas potovanj umetnikov in pisateljev v nedrje ljudstva in »ljudske kulture«, čas umetniških oblik, ki so hotele prepisati ritme industrijske družbe, delovne dosežke in boje zatiranih, nove oblike urbane izkušnje in oblike njene širitve na vse družbene sfere. Clement Greenberg in »resni« marksistični intelektualci in umetniki, ki ga obkrožajo, hočejo pozabiti na neko določeno Ameriko, na Ameriko potujoče in angažirane umetnosti new deala, še natančneje pa na Ameriko kulturne demokracije v Whitmanovem slogu. Toda tisto, čemur razglašajo konec, je še splošneje zgodovinski modernizem, ideja nove umetnosti, sinhronizirane z vsemi vibracijami univerzalnega življenja: umetnosti, ki je zmožna sočasnega pridruževanja pospešenim ritmom industrije, družbe in urbanega življenja, in izražanja svoje neskončne resonance v najobičajnejših minutah vsakdanjega življenja. Ironično, prihodnje generacije bodo tej zahtevi po koncu tovrstne umetnosti nadele celo ime tistega, kar naj bi preminilo. Imenovale ga bodo modernizem.

Jacques Rancière, Aisthesis

Jela Krečič: Po obisku filozofa Jacquesa Rancièra v Ljubljani: umetnost je ustvarila naš vsakdan
Delo / 1. 12. 2015
V knjigi obravnava estetski režim umetnosti, ki se za razliko od prejšnjega reprezentacijskega režima odreče tradicionalnim hierarhijam in pravilom umetnosti: kaj in kako lahko umetnost nekaj obravnava ter kako mora pri tem ostati ločena od življenja. Zadnji dve stoletji in pol pa je nasprotno umetnost področje posebnega izkustva, prinaša različne oblike biti, mišljenja in dojemanja, prinaša posebno distribucijo čutnega. To, kaj umetnost izbere za temo, kako svojo snov oblikuje po Rancièru vpliva na to, kako percipiramo svet, kako gledamo na družbeno realnost z vsemi njenimi prikritimi in odkritimi problemi.

Jacques Rancière: “Govoriti o tretji svetoni vojni je neumnost”
intervju
Delo / Sobotna priloga / 11. 12. 2015
“Zdi se mi, da bi bila danes še največja umetniška provokacija izzvati modernost, neoliberalizem ali katerikoli model kapitalizma, v katerem živimo. Najboljša umetniška dela, tista torej, ki po mojem mnenju preoblikujejo načine naše percepcije, so pristala v zasebnih zbirkah najbogatejših, ki navadno niso dostopne za širšo javnost. Zame je umetnost predvsem okolje razumevanja dogodkov, časovnosti in prostora, politike umetnosti, znotraj katere naj bi bilo mogoče vse; ne zanima me toliko, kakšna naj bi bila. Rad imam umetnost, ob kateri se odpočijem.”

Filozof Jacques Rancière: Politika se danes dogaja kot »civiliziranje« vojne
intervju
Dnevnik / 5. 12. 2015
“Nekoč, ko sem bil še otrok, so obstajale kolektivnosti, delavci, imigranti, ki so se – seveda za ceno velikih konfliktov in bojev – poskušali konstituirati kot politični subjekti. Danes imamo povsem drugačno situacijo. Te oblike kriminalizacije, ki se pojavljajo v zvezi z begunci, so simptom kolapsa kolektivnih struktur. Ni več političnih form vključitve in izključitve, kar pomeni, da je izključitev obravnavana le na policijski način urejanja tokov in segregacije populacije. Begunci niso subjektivizirani na političen način, marveč prek religije, kulture. Ne vidim rešitve za ta problem, vidim le kolaps politike, ki je prevzela policijske metode. Ko politika izgine, imamo vojno. Politika se danes dogaja kot »civiliziranje« vojne.”

O filmih kot izkustvih, izkušjah in skušnjavah
intervju
Ekran / 21. 12. 2015
“Zame je pomembno, da film za ljudi, ki živijo filmom ukinja ločnico med življenjem in zabavo, pa tudi med umetnostjo in zabavo. Mislim, da je pomembno nekaj, kar je tudi središču Godardovega projekta Zgodovine filma (Histoire(s) du cinema, 1988, Jean-Luc Godard), namreč, da je kinematografija pravzaprav del življenjskega izkustva ljudi, ki živimo 20. stoletju.”