To nelagodje, ta občutek, da ni nič novega, seveda tudi sam ni nič novega. Znajdemo se na zloglasnem
koncu zgodovine, ki ga je po padcu berlinskega zidu naznanil Francis Fukuyama. Fukuyamova teza, da je zgodovina z liberalnim kapitalizmom dosegla višek, je bila sicer splošno demantirana, a jo na ravni kulturnega nezavednega sprejemamo – celo predpostavljamo. […] V osemdesetih letih preteklega stoletja, ko je Jameson prvič predstavil svojo tezo o postmodernizmu, so vsaj na papirju še vedno obstajale politične alternative kapitalizmu. To, s čimer smo soočeni zdaj, pa je še globlji, še vseprisotnejši občutek izčrpanosti, kulturne in politične sterilnosti. […] Osemdeseta so bila obdobje, ko so se za kapitalistični realizem borili in ga vzpostavili, ko je postala doktrina Margaret Thatcher, da ni alternative – težko bi našli bolj jedrnat slogan za kapitalistični realizem –, brutalno samouresničujoča se prerokba.

Danilo Lučić: Mark Fisher proti prikazni kapitalizma
Disenz / 28. 10. 2020
Fisher kot enega najbolj tragičnih poražencev glasbene industrije vidi Kurta Cobaina. Ves njegov upor in vsa njegova borba s statusom quo sta odmrla v tistem trenutku, ko je MTV-ju uspelo absorbirati »alternativno« in »neodvisno«, primera terminov, ki sta postala izpraznjeni in okosteneli frazi. »Zdi se, da je Cobain s svojo grozno pobitostjo in brezciljnim besom izražal izčrpanost in malodušje generacije, ki je prišla po koncu zgodovine, katere vsaka kretnja je bila predvidena, zasledovana, kupljena in prodana, še preden se je sploh zgodila,« piše Fisher ter sklene, da se je pevec Nirvane zavedal, da je sam le delček spektakla, v katerem se na MTV-ju nič ne prodaja bolje od upora proti MTV-ju. To je blizu tistemu Žižkovemu uvidu, da je Hollywoodu, ki pogosto kot največje negativce v filmih prikazuje velike, zlobne korporacije, v ideologijo kapitalizma uspelo vključiti tudi antikapitalizem.

Pia Prezelj: Iskanje izhoda iz neizprosne mesoreznice
Delo / 11. 5. 2021
Fisher v besedilu, prepojenem s (pop)kulturnimi referencami (med drugim boste naleteli na filme Otroci človeštva, Boter, Vročina in Wall-E, pa na Kurta Cobaina, T. S. Elliota, Kafko, Billa Gatesa in teveserijo Supervaruška), ki v kapitalističnem kontekstu problematizira tudi šolstvo, duševne motnje in starševstvo, poudarja, da je najnevarnejša prav ironija, saj »denar lahko fetišiziramo v svojih dejanjih ravno zato, ker smo že pred tem do njega v svoji glavi zavzeli ironično distanco«.

Prevod dela Kapitalistični realizem Marka Fischerja
TV Slovenija / Kultura / novinarka: Nina Jerman / 12. 5. 2021

Dragan Živadinov: Zločin bi bil v času helikopterskega denarja ne zgraditi NUK2
Portal Plus / 16. 5. 2021
Neplačan oglas: Berite knjige založbe Maska! Najnovejša knjiga, ki je prišla te dni v knjigarne, je Kapitalistični realizem, delo avtorja Marka Fischerja. Knjigo sta prevedli Pika Golob in Nina Hlebec.

Maks Valenčič: Kritika liberalnega uma
Špegel / 13. 3. 2018
Prehod od »stare« levice k »novi« je zagotovo zelo pomemben, tako iz praktičnega kot teoretskega vidika. Osredotočanje izključno na razredni boj ali na delavski razred, je vedno manj ustrezalo spremenjenim delovnim razmeram – prehod iz razmerja med delavcem in kapitalistom v tovarni, v obliko delovnega razmerja, ki je prožno, prekarno, predvsem pa nima objekta, na katerega bi se moralo privesti. Delovanje posameznikov v novih kulturnih industrijah je izrazito povezano s komunikacijo in kognitivnimi funkcijami, te lastnosti pa so najbolj osnovne, generativne možnosti, ki jih ima človek kot spoznavni subjekt.