Če je bila histerija v drugi polovici 19. stoletja bolezen z že zelo dobro poznano kulturno zgodovino, ki je vse od Platonovih opisov tavajoče in nejevoljne prazne maternice funkcionirala predvsem kot temeljna fantazmatska patologija biološkega telesa in spola ženske, pa Charcotevo vodenje bolnišnice Salpêtrière predstavlja mejnik v epistemološki konfiguraciji histerije, saj jo je premestil v polje moderne nevrologije in znanstvenega pozitivizma ter izoblikoval nove smernice njene klinične obravnave in demonstracije, ki so temeljile tudi na arhivističnih, likovnih ter uprizoritvenih praksah. Od sedemdesetih let 19. stoletja dalje se je tako okoli problema nedoločljivosti izvora ter organskih zakonitosti histerije izoblikovala vrsta metodoloških, administrativnih in infrastrukturnih sprememb delovanja Salpêtrière, ki so to ustanovo transformirale v najmodernejši raziskovalni prostor, njeno funkcijo znanstvene institucije pa sočasno implicitno razširjale na področje arhiva, muzeja in gledališke ustanove.

Charcot s sodelavci s preučevanjem interniranih pacientk posredno ali neposredno postavlja
univerzalne sklepe o poljubni pripadnici ženskega spola, njeni naravi oz. o njeni (ne)zmožnosti političnega delovanja. Pojav ženske histerije poleg tega nastopa tudi kot argument za preventivno izključevanje žensk iz javne sfere, a je, kot pokaže Smrekar, preplet oblasti in vednosti v tem primeru še bolj tesno ukleščen in krožno argumentiran. Oblastni mehanizmi ženski spol že predhodno konstruirajo tako, da ga potiskajo v polje telesne simulacije in poziranja, dekorja in videza, to prisilno prenarejanje kot jedro spolno določene identitete pa deluje kot argument, da je treba do resnice konkretne pacientke dostopati z veliko mero sumničavosti, da je treba njeno resnico, ki se domnevno skriva za površino, celo nasilno iztisniti, jo izsiliti.
— Kaja Kraner, iz spremne besede