Zbirka TRANSformacije, knjiga št. 22
Naslov izvirnika: Esthetique relationnelle ; Postproduction
Prevod: Tanja Lesničar – Pučko
Urednik zbirke: Janez Janša
©Maska, Ljubljana, 2007
ISBN 978-961-6572-09-5
Nicolas Bourriaud: Relacijska estetika. Postprodukcija
Dvaindvajseta knjiga v Maskini zbirki Transformacije prinaša dolgo pričakovani prevod knjig enega vodilnih svetovnih kuratorjev mlajše generacije Nicolasa Bourriauda. Relacijska estetika je eno najbolj referenčnih pisanj na področju teorije sodobne umetnosti. V njej avtor razpravlja o temeljnih konceptih umetnosti v zadnjih 15 letih, o umetniških in kuratorskih praksah in o interpretativnih zablodah. Središče njegove knjige,
Relacijska estetika, je razmerje umetnika s širšim kontekstom, pri čemer se še posebej osredotoča na samo logiko umetnikovega mišljenja in njegovo umestitev v družbeni kontekst. Zato je Bourriaudova teza, da je temeljna poteza sodobne umetnosti produkcija del, ki so v neposrednem kontaktu z gledalcem/obiskovalcem in da navzočnost gledalca dokončno proizvede umetnino v dogodek.
Relacijska estetika je splošno sprejeta kot eno temeljnih referenc za razumevanje sodobne umetnosti. Reakcije na knjigo povzema Nataša Petrešin Bachelez v spremni besedi, v kateri spregovori o Bourriaudovih konceptih v slovenskem kontekstu. Knjiga je prevedena med drugim v angleščino, italijanščino, češčino in norveščino.
Zbirka TRANSformacije, knjiga št. 22
Naslov izvirnika: Esthetique relationnelle ; Postproduction
Prevod: Tanja Lesničar – Pučko
Urednik zbirke: Janez Janša
©Maska, Ljubljana, 2007
ISBN 978-961-6572-09-5
Kaj je razstava?
Razstava je privilegiran prostor, kjer se vzpostavljajo trenutne skupnosti, ki jih režirajo različni principi: glede na stopnjo udeležbe, ki jo umetnik zahteva od udeleženca, naravo del, modele druženja, ki so ponujeni ali predstavljeni, razstava generira posebno »področje menjav«. To »področje menjav« pa moramo presojati z estetskimi merili, tako da analiziramo sovisnost njegove forme, simbolno vrednost »sveta«, ki nam ga ponuja, podobo človeških odnosov, ki jih odseva.
Nicolas Bourriaud, Relacijska estetika
Razstava je privilegiran prostor, kjer se vzpostavljajo trenutne skupnosti, ki jih režirajo različni principi: glede na stopnjo udeležbe, ki jo umetnik zahteva od udeleženca, naravo del, modele druženja, ki so ponujeni ali predstavljeni, razstava generira posebno »področje menjav«. To »področje menjav« pa moramo presojati z estetskimi merili, tako da analiziramo sovisnost njegove forme, simbolno vrednost »sveta«, ki nam ga ponuja, podobo človeških odnosov, ki jih odseva.,
Umetniki devetdesetih let odklanjajo akademske oblike razstavljanja in razumejo razstavni prostor kot prostor sobivanja, odprto prizorišče na pol poti med scenografijo, snemalno ploščadjo in dokumentacijsko dvorano.
Nicolas Bourriaud, Postprodukcija
Področje medčloveških odnosov in tematiziranje vsakdanjih izkušenj skozi estetske objekte, ki določa prostor, prakso in teoretični horizont umetnikov, ustvarja pogoje za mikroutopije in mimetične strategije, ki so stopile na mesto nekdanjih velikih družbenih utopij in revolucionarnih prizadevanj. Po Bourriaudovem mnenju gre za post-kritično intelektualno držo in svojevrstno razočaranje nad kritično filozofijo.
Nataša Petrešin Bachelez, “Relacijska estetika in Postprodukcija: koncepti, kritike in slovenski kontekst” (spremna beseda)
O avtorju
Nicolas Bourriaud, rojen 1965, je francoski kurator in umetnostni kritik.
Bourriaud je ustanovitelj revije Documents sur l’art, med letoma 1992 in 2000 je bil tudi njen direktor. Od leta 1987 do 1995 pa je bil dopsnik iz Pariza za revijo Flash Art. Med letoma 1999 in 2006 je bil sodirektor galerija Palis de Tokyo v Parizu. Kot umetniški svetovalec je sodeloval pri postavitvi zbirke za Fundacijo Vistor Pinchuk v Kijevu in bil eden izmed kuratorjev prvega in drugega moskovksega bienala (2005, 2007) ter so-kurator bienala v lyonu (2005). Trenutno je Gulbenkianov kurator za sodbno umetnost v galeriji Tate Britain, kjer priravlja Tateov trienale (2009)
Kazalo
RELACIJSKA FORMA
Sodobne umetniške prakse in njihov kulturni projekt
Umetniško delo kot družbeni medprostor
Relacijska estetika in naključni materializem
Forma in pogled drugega
UMETNOST DEVETDESETIH
Soudeležba in prehodnost
Tipologija
Stiki in zmenki
Družabnost in srečanja
Sodelovanje in pogodbe
Poklicna razmerja: klientele
Kako zaseti galerijo?
MENJALNI PROSTORI-ČASI
Umetnine in menjava
Tema umetniškega dela
Prostori-časi v umetnosti devetdesetih let
SONAVZOČNOST IN RAZPOLOŽLJIVOST:
TEORETSKA DEDIŠČINA FELIXA GONZALES TORRESA
Homoseksualnost kot paradigma sožitja
Sodobne forme spomenika
Merilo sožitja (dela in posamezniki)
Avra umetniških del se je premaknila proti občinstvu
Lepota kot rešitev?
RELACIJE EKRANA
K POLITIKI FORM
Knjiga v javnosti
Nicolas Bourriaud: Relacijska estetika
Ampak / Navrika Bavcon / 1. 7. 2008
Relacijska umetnost uvaja novo etiko: umetnik se odreče vladavini svoje osebnosti ter v proces nastajanja umetniškega dela pritegne obiskovalce galerije, sam umetniški projekt pa ni več podvržen aristokratski koncepciji prostorskega zavzemanja teritorija, ampak se odvija v časovnem razponu, ki vzpodbuja dialog. Po Bourriaudjevem prepričanju naj bi s tem participatoričnim modelom avtorstva odpadel tudi tržni moment prepoznavnega sloga umetnikov ter učinek njihovega podpisa kot blagovne znamke.
Jela Krečič: O delih Nicolasa Bourriauda
Delo / 31. 3. 2008
Ob intervenciji precej številne publike velja izpostaviti tisto Janeza Janše. Glede na to, da so bili razpravljalci precej kritični do funkcije kustosa nasploh, je obžaloval, da ni med govorniki in publiko ni nobenega predstavnika kuratorske stroke. Žerovčevo je vprašal, ali med praksami kustosov vendarle obstajajo tudi takšne, ki reflektirajo ali kritizirajo lastno pozicijo. Odgovorila je, da tega ni. Slednje bi lahko razumeli v skladu z njeno tezo, da levičarska dobrodušna, socialno občutljiva drža kustosa nikakor ne zmanjšuje ali odpravlja odvisnost umetniškega sistema od njene ekonomske podstati.
Ida Hiršenfelder: Prava mera idealizma
Dnevnik / 1. 4. 2008
Preden razkosamo Bourriaudovo pisanje, moramo razumeti, da nedoslednosti njegovih trditev botruje predvsem dejstvo, da ni bilo pisano kot akademska razprava, pač pa kot partikularna analiza umetnikov, s katerimi dotični kustos sodeluje.
Neža Mrevlje: Pisanje o umetniški resničnosti
Indiretk / 21. 3. 2008
Bourriaudovi knjigi sta med nastankom izzvali številne polemike, a so Relacijsko estetiko, v kateri avtor razpravlja o temeljnih konceptih umetnosti in njenih praksah v zadnjih 15 letih, vseeno sprejeli kot eno izmed temeljnih referenc pri obravnavi sodobne umetnosti.
Jasmina Založnik: Kultura kot scenarij
Večer / 21. 1. 2008
Baurrioudjevo delo je berljivo, nazorno in polno fotografskega materiala, vendar vsebuje dovolj relevantnih in ambicioznih nastavkov tudi za zahtevnejšega bralca.