15 EUR
15 EUR

Zbirka Mediakcije, knjiga št. 4
Prevod: Sonja Dular
Urednik zbirke: Janez Janša
Naslov izvirnika: L’écran et le zoo: Spectacle et domestication, des expositions
coloniales à Loft Story
© Denoël, 2002. Par l’arrangement de l’Agence de l’Est.
© za slovensko izdajo: Maska, Ljubljana, 2007
232 strani, format 12 x 16 cm
ISBN 978-961-6572-07-1

Zbirka Mediakcije

Oliver Razac, Ekran in živalski vrt

15 EUR

Francoski filozof in zgodovinar mlajše generacije v subtilno napisani razpravi analizira resničnostne šove skozi obravnavo zgodovinskih primerov razkazovanja zasebnosti in vsakdanjega življenja neevropejskih ljudstev na velikih svetovnih razstavah na prelomu 20. stoletja in razkazovanja zasebnosti živali v zooloških vrtovih. Pri tem obelodanja nenavadno podobnost med nekdanjimi človeškimi živalskimi vrtovi in današnjimi televizijskimi šovi.

Udomačenega divjaka se ne razstavlja več, razstavlja se vsakdanje življenje »pristnih ljudi«. Kot se je nekoč proizvajalo pomirljivo podobo eksotičnega človeka, tako se sedaj udomačuje naša življenja.

»V tem spektaklu tistega, ki je na ogled, umestijo v scenografijo, ki posnema njegovo naravno okolje. Zdresirajo ga po režijskih napotkih in predstavijo tako, da ustreza pričakovanjem občinstva. Toda tako v živalskem vrtu kot na ekranu je nekaj, česar resničnostni šov ne more pokazati: to je divja kretnja neukročene živali, svobodnega domorodca ali nestalne individualnosti tistega, ki nam ga ne uspe definirati.«

Zbirka Mediakcije, knjiga št. 4
Prevod: Sonja Dular
Urednik zbirke: Janez Janša
Naslov izvirnika: L’écran et le zoo: Spectacle et domestication, des expositions
coloniales à Loft Story
© Denoël, 2002. Par l’arrangement de l’Agence de l’Est.
© za slovensko izdajo: Maska, Ljubljana, 2007
232 strani, format 12 x 16 cm
ISBN 978-961-6572-07-1

Zoološki spektakel

»..v pristni, s palmami in različnimi rastlinami okrašeni somalski vasi, ki jo je sestavljala nekoliko po gledališko narejena scenografija, le da je bila izmavca in rešetk in je bila dolga več kot sedemsto metrov. [Tako] gledalci niso prisostvovali pravi predstavi, temveč so dobili zelo živ vtis o vsakdanjem življenju teh eksotičnih plemen.«

»Dahomejci, atletski lepotci, sicer živahni, a večinoma zaspani in preostali čas zdolgočaseni, so nam pokazali, da so talentirani le za to, da zelo počasi vzamejo novce za dva franka in da se s prestrašenimi kriki poskrijejo, kadar se pojavi kakšen fotograf … ki ne pozna magičnih besed.«

»Morali smo dolbsti velikanska debla dreves, trša kot kamen, da smo gradili piroge, ženske pa so morale medtem ob določenih urah plesati pilu-pilu. Sprva so celo zahtevali, naj slečejo opravo in razkrijejo prsi. Preostali čas smo semorali kljubmrazu kopati in plavati v zajezeni vodi in kričati kot zveri.«

»Vzemimo kavarniškega natakarja. Premika se živahno in poudarjeno, nekoliko prenatančno, nekoliko prehitro, h gostompristopa nekoliko prenapeto, k njim se nagiba nekoliko preveč vneto, njegov glas, njegove oči izražajo preveliko skrb za gostovo naročilo. […] Vse njegovo vedenje se zdi igra. […] Toda kaj je njegova igra? […] Njegova igra je biti natakar. Igra položaj, ki ga uresničuje.”

“Popoln spektakelski tip sestavljajo neka vrsta, nekaj nagnjenj in različne oblike vedenja. .  Tako dobimo v oddaji Big Brother: »Steevy, 21 let, točaj, stanuje v Le Mans(Sarthe),« v dnevniku ob osmih zvečer pa: »Gospod X, poljedelec, žrtev poplav v dolini reke Somme.« Primerek označuje tudi njegova spektakelska funkcija, ki definira njegovo vlogo v oddaji. Je zabavnež, zlovoljnež, sporazumen človek, upornik in tako dalje. Primerek definirajo tudi tipična nagnjenja, ki težijo k nekemu vedenju ali zahtevajo neko držo: biti pogumen, občutljiv, ošaben ..”

“Bistvo zoološkega spektakla je prepričati, da je v trenutku, ko je bistveno predvideno, vse mogoče. Temelji na »obvladovanju naključnega dogodka«… Da bi verjeli v nepričakovano, organizirajo presenečenja. Izmišljajo si peripetije, ki naj bi pri anonimnih igralcih vzbujale spontane odzive. Ustvarjajo presenetljive situacije, da bi primerke privadili na »neposrednost«.”

»Plodnejša je druga hipoteza, namrec da plemena navdušencev nad realitiji ne zanimajo razmisleki, ki bi jih lahko ponudil strokovnjak za medijske študije, antropolog, filozof, sociolog, pravnik ali ekonomist, temveč le neposredne dramatične razsežnosti predstave.«
Igor Pribac: Resničnostne posasti (spremna beseda)

»Navsezadnje so udeleženci igre v podobnem položaju kot v vsakdanjem življenju. Znajdejo se v posebni situaciji, v kateri veljajo specifična pravila igre in skušajo, kakor tudi sicer počnejo v življenju, iz nje potegniti čimvec dobrega zase. […] Kot da v resničnem življenju ne bi bili vseskozi virtualno nadzorovani!«
Igor Pribac: Resničnostne pošasti (spremna beseda)

O avtorju

Olivier Razac je filozof. Od leta 2014 predava na Univerzi Grenoble Alpes v Franciji. V svojem delu se posveča načinom izvajanja oblasti v sodobnih družbah, pri čemer nadaljuje analize Michela Foucaulta.

Kazalo

Uvod

Prvi del: Živalski vrt

Etnografske razstave
Uprizarjanje eksotičnega
Podobe divjega
Odzivi občinstva

Živalski vrt, generična oblika razstavljanja in udomačevanja
Biomoč in spektakel
Živalski vrt ni cirkus ali sejem
»Videti in biti viden«

Teleresničnost in živalski vrt

Drugi del: Resničnostni šov in udomačevanje vedenja

Udomačevanje razstavljenega
Scenografije
Dresure
Uprizarjanje sebe

Udomačevanje gledalca
Mimetizmi
Tipologije
Predvidevanje, identifikacija in prebava

Tretji del: Vrnitev v stanje divjega
Etični proces
Etika kot skrb zase
Etični proces: vrnitev v stanje divjega

Etični kriterij razstavljanja

Spremni besedi
Kaja Jakopič: Resnica o teleresničnosti
Igor Pribac: Resničnostne pošasti

Knjiga v javnosti

Oliver Razac: Ekran in živalski vrt
TV Slovenija / Knjiga mene briga / 14. 7. 2007

Urška Kereži: Knjige
Večer / Bonbon / 3. 7. 2007
Tako spektakel daje vtis, da se obnavlja le še z absorbiranje življenja, kakršno obvladuje »povprečni« gledalec, in televizija nenehno uprizarja navidezno spontano vedenje kakšnega brezimneža. Pri tem obelodanja nenavadno podobnost med nekdanjimi človeškimi živalskimi vrtovi in današnjimi televizijskimi šovi. Udomačenega divjaka ne razstavlja več, razstavlja pa vsakdanje življenje »pristnih ljudi«.

Oliver
Intervju / Delo / Polet / 3. 5. 2007
»Nobenega boka, nobenega gospodarja, nobenega principa (to je eno in isto) in kar je najpomebneje: nikoli ne odgovarjaj na neumna vprašanja.«

Oliver Razac: Resničnosti šov je parodija za volitve
Delo / Sobotna priloga / 21. 4. 2007
V Franciji so na primer hoteli, da bi Veliki brat predstavljal republikanski model francoskega državljana. Si lahko mislite!?

Valentina Plahut Smičič: Big Brother kot živalski vrt
Delo / 18. 4. 2007
Med mediji in zoološkimi vrtovi pa je le pomembna razlika, poudarja Razac, saj je v medijih učinek na gledalca posreden, psihološki, v živalskih vrtovih pa gledalec vidi stereotipno vedenje na svoje oči in je zato fizično vpleten v predstavo. To oviro poskuša televizija predeči tako, da ustvari vtis, da je tudi sam viden. Eden od instrumentov, s katerim skušajo to doseči, je glasovanje.

Zdenko Vrdlovec: Televizijski živalski vrt
Dnevnik / 18. 4. 2007
Razac je foucaultovski filozof, kar pomeni, da obe spektakelski formi (živalski vrt in resničnostni šov) analizira kot dispozitiva, ki izdelujeta in razkazujeta primerke, v teleresničnosti “generične ethose”, “lažne identitete z naravnim videzom”.

Oliver Razac za Osmi dan
TV Slovenija / Osmi dan / 23. 4. 2007
Tovrstne oddaje vzpodbujajo določene oblike nasilja, celo ekstremnega nasilja. Temeljijo na rasizmu. Širijo vzorce, na podlagi katerih posameznik lahko reče: »Zdaj vem, kakšni so.« Najbolj rasistična izjava je: »Poznam jih. Takšni so.«

Elvira Miše: Kultura zoo generacije
Delo / Mag / 4. 4. 2007
Moralistične napade snovalci šovov kmalu obrnejo v svoj prid, saj se lahko kaj hitro razumejo kot preziranje življenja »povprečnih ljudi«.

Knjižne zbirke