Zbirka TRANSformacije, knjiga št. 40
Urednik: Gregor Moder
Urednica zbirke: Amelia Kraigher
17 x 24 cm
© Maska, Ljubljana, 2017
ISBN 978-961-6572-49-1
Aleš Erjavec: Heteronomija umetnosti in avantgard
V Heteronomiji umetnosti in avantgard se Aleš Erjavec ukvarja zlasti z radikalnimi politiziranimi avantgardami, se pravi s futurizmom in s konstruktivizmom, in tako nadaljuje svoje delo z začetka osemdesetih let 20. stoletja, ko je pričel svojo »ekspedicijo na severni pol človeškega duha«. V pričujoči študiji so tako posebne pozornosti deležne radikalne avantgarde ter politična in ideološka vloga novejše umetnosti, še zlasti one z vzhoda.
Nekateri vidijo v teh avantgardah skrajno obliko modernizma, drugi jih obravnavajo kot specifični vzhodnoevropski pojav, tretji pa jih preprosto zreducirajo na njihove zahodne ekvivalente. Podobna ali celo še bolj neustrezna podoba spremlja postsocialistične avantgarde oziroma avantgarde tretje generacije. Te so bile imenovane nekonformistična in neuradna umetnost, vzhodni modernizem, konceptualna umetnost itd.
Erjavec dokazuje, da se estetsko krilo teh avantgard v resnici navezuje na estetske avantgarde z začetka 20. stoletja, s čemer so klasične avantagarde s postsocializmom doživele svojo postmoderno ponovitev. In kakor avantgarde nenehno reflektirajo svoj odnos do siceršnje umetnosti, tako tudi estetika kot del filozofije reflektira svoj odnos do umetnosti in avantgarde, pa če ju dojemamo kot avtonomni ali heteronomni.
Zbirka TRANSformacije, knjiga št. 40
Urednik: Gregor Moder
Urednica zbirke: Amelia Kraigher
17 x 24 cm
© Maska, Ljubljana, 2017
ISBN 978-961-6572-49-1
Odlomek iz knjige
Sredi dvajsetih let sta se El Lissitzky in Aleksander Rodčenko, dva vodilna konstruktivista, odrekla svojemu umetniškemu statusu ter nekdanjemu avantgardističnemu udejstvovanju in se preusmerila k politični vzgoji in državni propagandi. Rodčenko je postal urednik revije ZSSR v izgradnji, sam ali skupaj z Majakovskim pa je tudi oblikoval reklame za izdelke široke porabe, kot so piškoti ali otroške dude. V tem kontekstu Benjamin Buchloh zastavi vprašanje: »Zakaj je sovjetska avantgarda, potem ko je razvila modernistično prakso do njenih najbolj radikalnih stopenj v postsintetičnem kubističnem delu suprematistov, konstruktivistov in umetnikov laboratorijskega obdobja, na videz opustila paradigmo modernizma, v kateri so temeljile njene prakse? Kakšne paradigmatične spremembe so se pojavile v tem času in katera paradigmatska formacija je zamenjala prejšnjo?«
Aleš Erjavec, Heteronomija umetnosti in avantgard
O avtorju
Aleš Erjavec je znanstveni svetnik na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani, redni profesor za estetiko na Univerzi v Ljubljani ter gostujoči profesor na univerzi Zhejiang (Hangzhou). Je avtor ali urednik 15 knjig, med njimi Ideologija in umetnost modernizma (Ljubljana 1988, Sarajevo 1991), K podobi (Ljubljana 1995, Changchun 2002), Postmodernism and the Postsocialist Condition (ur.; Berkeley 2003, Tajpej 2008), Ljubezen na zadnji pogled (Ljubljana 2006 in Beograd 2013) in Aesthetic Revolutions and Twentieth-Century Avant-Garde Movements (ur.; Durham 2015, Beograd 2016, Peking 2018). Erjavec je bil l. 1983 med ustanovitelji Slovenskega društva za estetiko in njegov prvi predsednik, med letoma 1998 in 2001 pa tudi predsednik Mednarodnega združenja za estetiko. Glavna področja njegovega raziskovanja so kritična estetika, sodobna umetnostna zgodovina, kritična teorija ter filozofija in teorija vizualne kulture. Njegovi izvirni prispevki k humanistiki in družboslovju so konceptualizacija skupnih potez postsocialistične umetnosti, teorija o tretji avantgardni umetnosti (značilni za postsocialistične dežele) ter koncept estetskih revolucij.
Kazalo
Uvod
AVANTGARDE, UMETNOST, ESTETIKA
1. poglavje
HETERONOMIJA KONSTRUKTIVIZMA
2. poglavje
DVE AVANTGARDNI DELI
3. poglavje
REVOLUCIJA IN AVANTGARDNA GIBANJA
4. poglavje
IDEOLOGIJA IN POLITIKA FUTURIZMA
5. poglavje
POSTMODERNIZEM IN POSTSOCIALISTIČNO STANJE: POGLED NAZAJ
6. poglavje
TUTA IN PROZODEŽDA
7. poglavje
POJAVNE OBLIKE IN POGOJI UMETNOSTI
8. poglavje
AVANTGARDNA GIBANJA IN IDEOLOGIJA
9. poglavje
VZHODNA EVROPA, UMETNOST IN POLITIKA REPREZENTACIJE
10. poglavje
TRI ESTETIKE IN SODOBNA UMETNOST
Bibliografija
Spremna beseda
PODROBNO BRANJE ERJAVČEVE KRITIČNE ESTETIKE
Miško Šuvaković
Imensko in stvarno kazalo
Knjiga v javnosti
Kaja Kraner: O političnosti umetnosti nikoli dovolj
Radio Študent / 27. 3. 2018
Lahko bi torej rekli, da posredno politični vpliv, ki ga lahko ima umetnost, Erjavec prvenstveno pripisuje širšim okoliščinam. Povsem konkretno: »vzhodni umetniki« so tudi dve desetletji po padcu berlinskega zidu še vedno posedovali govor in še vedno govorili, vendar je bilo »herojskega obdobja« počasi konec. Pogoji možnosti za enak politični vpliv tega govora so enostavno izginili. Če v navezavi na izginotje teh istih pogojev možnosti zanemarimo še to, da se v zadnjem času hkrati v vse večji meri zmanjšuje še splošni vpliv političnega delovanja preko političnega reprezentiranja oziroma samoreprezentiranja.
Tomaž Toporišič: Teoretizirano zgodovinjenje avantgard
Amfiteater 6.2 / 1. 12. 2018
Erjavec je prepričan, da je umetnost vedno na določen način
politična, toda v kontekstu heteronomije umetniških avantgard je prepričan, da je
treba razlikovati med politično umetnostjo, ki »se nanaša na politično izjavo«, in
pa politizirano umetnostjo, ki bi jo bilo mogoče v največji meri misliti v navezavi
na italijanski futurizem in ruski konstruktivizem.