Zbirka TRANSformacije, knjiga št. 12
Prevod: Krištof Jacek Kozak
Naslov izvirnika: Postdramatisches Theater
Urednik zbirke: Janez Janša
339 strani, 17 x 24 cm
©Maska, Ljubljana, 2003
ISBN 961-91078-4-5
Hans-Thies Lehmann: Postdramsko gledališče
Hans-Thies Lehmann, avtor obsežne sintetične študije Postdramnsko gledališče, je tukajšnji publiki nekoliko bolj znan predvsem zahvaljujoč prevodom nekaterih njegovih člankov, ki so v zadnjih letih izšli pri reviji Maska. A to so le drobtinice iz bogatega opusa tega nemškega teoretika gledališča in dramatike. Hans-Thies Lehmann izhaja iz teoretske tradicije, ki združuje francoski post-strukturalizem in materialistične teorije literature in scenskih umetnosti. V osemdesetih letih je izšla njegova knjiga Prispevki k materialistični teoriji literature ter številni prispevki o avtorjih, kot so Georges Bataille, Georg Büchner ter Heiner Müller. V devetdesetih letih je Lehmann predaval in objavljal prispevke tudi o Bertoltu Brechtu, pri katerem so ga pritegnili zlasti njegovi koncepti epskega gledališča, potujitvenega učinka, fabule, gestusa itn. Lehmannov interes za delo Heinerja Müllerja, velikega Brechtovega občudovalca in hkrati njegovega neizprosnega kritika, se neprekinjeno nadaljuje vse do danes, ko je pred izidom njegova najnovejša knjiga o tem, kot so včasih govorili, “nemško-nemškem” avtorju. Pred tem je pri založbi berlinskega gledališkega časopisa Theater der Zeit izšla knjiga Politično pisanje, v kateri je zbral nekaj esejev o (pretežno nemški) dramatiki, ki so nastali v preteklih dvajsetih letih.
Knjiga Postdramatisches Theater je izšla leta 1999 pri ugledni nemški založbi Verlag der Autoren in izzvala precej interesa, o knjigi se je razpisal celo konservativni Theater Heute, tudi drugi gledališki časopisi, ki izhajajo v nemškem jeziku, niso zaostajali (npr. Theater der Zeit), pogoste reference na njegovo knjigo lahko zasledimo tudi v angleških (npr. v Modern Drama) in drugih časopisih.
Avtor že uvodoma poudari, da ga pri raziskavi ni vodila potreba po podrobni “inventarizaciji” številnih pojavnih oblik in akterjev, pač pa je raje zasledoval “estetsko logiko” novega gledališča.
Iz spremne besede Alda Milohnića
Zbirka TRANSformacije, knjiga št. 12
Prevod: Krištof Jacek Kozak
Naslov izvirnika: Postdramatisches Theater
Urednik zbirke: Janez Janša
339 strani, 17 x 24 cm
©Maska, Ljubljana, 2003
ISBN 961-91078-4-5
Teorija gledališča, perforamnsa, plesa in teorija sodobne umetnosti
Pred nami je delo, ki ga bomo v prihodnjih letih redno srečevali v bibliografskih seznamih bolj razgledanih razprav o sodobnem gledališču in njegovih derivatih. Postdramsko gledališče je pogumni poskus Hansa-Thiesa Lehmanna, da v skoraj petsto strani dolgi študiji utemelji vpeljavo pojma, ki bi utegnil postati del prihodnjega gledališko-teoretskega instrumentarija. – Resnici na ljubo, pojem “postdramskega” uporabi že Richard Schechner v svoji večkrat dopolnjeni in spreminjani knjigi “Performance Theory” (prva izdaja: 1977), ko govori o postdramatičnih teatr-ih/-alijah happeninga’ (“postdramatic theatre of happenings”). Ko omeni Becketta, Geneta in Ionesca, Schechner uporabi celo pojem postdramska drama (“postdramatic drama”), kar se sliši nekoliko kontradiktorno, a se navkljub temu lepo prileže k obravnavi drame absurda. Kljub temu pa šele Lehmannova študija zares konceptualizira pojem “postdramskega gledališča” in ga postavi na dnevni red razprav o dominantah in paradigmah v sodobnem gledališču in performansu. -Terminološki konstrukt “postdramsko gledališče” pa stavi prav na to, da je ločnico med “dramskim” in “postdramskim” mogoče zakoličiti na točki razkroja tradicionalne dramske forme, z vsemi posledicami za umevanje ključnih kategorij slehernega gledališča: časa, prostora in telesa. Kljub temu ta razkroj tradicionalne dramske ‘forme’ še ne pomeni, da lahko govorimo o abdikaciji dramskega ‘besedila’ kot takega, ali z avtorjevimi besedami: “S tem da aludira na dramo kot literarno zvrst, naslov ‘Postdramsko gledališče’ navaja na trajajoče vezi ter menjave med gledališčem in besedilom; čeprav smo postavili v središče diskurz ‘gledališča’, besedilo razumemo kot sestavni del, sloj in ‘material’ odrske stvaritve, ne pa kot njenega vladarja.”
Postradmsko kot termin
Lehmannova študija je skozi velika vrata vpeljala teoretski pojem, ki se je hipoma prijel v slovenski gledališki vedi, celo tako hitro, da je pri prevajanju “postdramatisches Theater” v domače izrazoslovje umanjkala pojmovna konsistenca. Glede na naše pričakovanje, da se bo njegova konjunktura v domači teoriji nadaljevala tudi v prihodnje, je kajpada nujno potrebno odpreti razpravo o slovenski pojmovni različici, ki bi bila najustreznejša. Ustreznost je tu nemara razumljena ne le kot etimološka, slovnična itn. adekvatnost, temveč tudi v smislu natančne vsebinske opredelitve. Če imamo pred sabo petsto popisanih listov, ki vsaj deloma ali celo v večji meri sodijo v polje definitorne prakse, bi bilo slepo zaupanje v arbitrarnost lingvistične presoje kratko malo neresno in ignorantsko. – Osnovno terminološko razpotje bi lahko strnili v opozicijo dveh prevajalskih rešitev, ki tekmujeta za prevlado in vpis v bodoče gledališke slovarje: “postdramatično” in “postdramsko”. Načeloma bi bilo mogoče izbrati tako eno kot drugo možnost, a takoj povejmo, da Lehmannova študija dopušča le slednjo; če želimo ostati zvesti osnovni tezi njegove knjige, “postdramatisches Theater” moramo prevajati izključno in samo kot “postdramsko gledališče”. Razlogov je več in izhajajo tako iz že uveljavljene pojmovne prakse kot tudi iz Lehmannovega teoretskega horizonta. Knjiga Postdramsko gledališče je sad večletnega predanega in temeljitega branja, gledanja, razpravljanja, premisleka in navsezadnje tudi zapisovanja. Je knjiga, ki nas lahko prevzame ali iritira, nikakor pa nas ne pusti ravnodušnih.
O avtorju
Hans-Thies Lehmann (1944) izhaja iz teoretske tradicije, ki združuje francoski poststrukturalizem in materialistične teorije literature in scenskih umetnosti. V osemdesetih letih je izšla njegova knjiga Prispevki k materialistični teoriji literature, objavil je tudi številne prispevke o Georgesu Bataillu, Georgu Büchnerju in Heinerju Müllerju. Od leta 1988 je profesor za gledališke vede na Goethejevi univerzi v Frankfurtu na Majni, zadnja leta pa predstojnik Inštituta za gledališke, medijske in filmske študije na tej univerzi. Kot docent je odigral pomembno vlogo pri vzpostavitvi študija eksperimentalne gledališke vede na Univerzi v Gießnu. Njegovo področje raziskovanja so dramski in gledališki ustvarjalci, med njimi se posebej posveča Bertoltu Brechtu, Heinerju Müllerju in Robertu Wilsonu, raziskuje tudi antično gledališče. Izdal je več knjig, med drugimi Gledališče in mit (1991), Postdramsko gledališče (1999) in Politično pisanje (2001).
Kazalo
Predgovor k slovenski izdaji
Prevajalčeva zahvala
PROLOG
DRAMA
Drama in gledališče
Drama in dialektika
PREDZGODOVINE
K predzgodovini postdramskega gledališča
Kratek pogled na zgodovinske avantgarde
PANORAMA POSTDRAMSKEGA GLEDALIŠČA
Onstran dejanja: obred, prostorski glasovi, pokrajina
Postdramski gledališki znaki
Onstran iluzije
Primeri
PERFORMANS
Gledališče in performans
Sedanjik performansa
BESEDILO
Besedilo, jezik, govorjenje
Besedilo, glas, subjekt
PROSTOR
Dramski in postdramski prostor
Postdramska prostorska estetika: pregled
ČAS
Problemi gledališkega časa
Postdramska časovna estetika
Gledališče in spomin
Ekskurz o enotnosti časa
TELO
Postdramske slike teles
Gesta
Telo, žrtev, voajer
MEDIJI
Gledališče + mediji
Mediji v postdramskem gledališču
Predstavljanje in “predstavljivost”
EPILOG
PERFORMATIVNI REZ POSTDRAMSKEGA GLEDALIŠČA
Aldo Milohnić
Spremna beseda
Knjiga v javnosti
“Realna in globoka poanta politične gesta (političnega) je v umetnosti možna le, ko doživetja in koncepta ni mogoče prevesti, ker naše dojemanje sveta izhaja iz koncepta. Koncept je vedno splošno vedenje o mnogih posamičnih stvareh. /…/ Mislim, da so – ne samo estetsko – zanimivejše gledališke oblike, ki nas presenetijo, ki nam ne razlagajo, ampak nas postavijo v stanje preizpraševanja. /…/ V mnogih tradicijah je umetnost še vedno močno zakoreninjena kot nekakšno zrcaljenje. Razlaganje sveta. Dandanes je razlag še preveč. Težava je v tem, da so si te razlage na las podobne, ohranjajo začarani krog. Od gledališč je nesmiselno pričakovati odgovore. Bolj smiselno je iskati vprašanja, ki preverjajo naša stališča.”
Hans Thies-Lehmann. Iz Intervjuja za Masko.
“Ker je politični diksurz, s katerim živimo vsak dan, že opravil vlogo stalne dramatizacije /je/ dramska domišljija kot taka postala /…/ postala – ne v podrobnostih, marveč v strukturi – iluzija, ponaredek političnega.”
“Skorajda totalna ali totalitarna družba spektakla, ko je vsak človeški, čustveni ali telesni impulz povezan z idejo o porabi dobrin in kjer so podobe votle, da lahko zahtevajo samo potrošnjo naslednje podobe. Globlja politična resničnost je v teh razmerah kontinuirana definicija državljanov kot gledalcev, definicija, ki je v kulturi medijev vse bolj verjetna in dozdevno prepričljiva. /…/ kar zadeva gledališče, logika moje utemeljitve vodi v potrditev, da problem strukture postaja natanko to, kako poseči v temeljni zakon gledališkega spektakla. /…/ Dokler gledališče ne počne drugega, kot da ponavlja gledališke spektakle, te podobe ne morejo biti politične, pa naj bodo še tako kritične, celo revolucionarne. Namesto tega samo potrjuje glavno politično resničnost in pravilo družbenega okolja iger. Zato se zdi, da moramo politično razsežnost postdramskega gledališča razumeti kot poskus ustvarjanja motnje v spektaklu – na prvi pogled je to pravo protislovje, če pomislimo, da smo tukaj zato, da bi govorili o najstarejši umetnosti spektakla.”
“Osebno lahko zmotim ali celo uničim predstavo, saj sem njen del. Izkusim to, kar pred televizijskim zaslonom pozabim: da smo odgovorni za sporočila, ki jih prejemamo, da ustvarjamo podobe in pomene, da smo del temeljnega tveganja in možnosti početja igralca ali nastopajočega. Postdramsko gledališče lahko opredelimo kot vsoto strategij, ki v gledališču uresniči in poudari to možno zavedanje, ki je estetsko, etično in politično hkrati. Uresniči lahko politiko zaznavanja.”
Hans-thies Lehmann: Politično v postdramskem. Predavanje na Seminarju sodobnih scenskih umetnosti. Maska XVIII/ 74-75/ 2002.
Knjiga v javnosti
Gašper Troha: Model sodobnega gledališča!?
PKn, letnik 27, št. 2 / december 2004
Lehmann priznava, da se je ob koncu 19. stoletja začel v dramatiki proces rušenja absolutnosti, ki gaje opisal že Szondi in je bil najbolj radikalen v zgodovinskih avantgardah z začetka 20. stoletja, vendar se ni izvršil do konca. To nenazadnje dokazuje pojav neoavantgard v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja. Definicija postdramskega gledališča temelji na dramskem gledališču, za katerega se zdi, da stoji in pade z besedilom.