Zbirka TRANSformacije, knjiga št. 21
Prevod: Mojca Dobnikar
Naslov izvirnika: Objects in the Mirror May Be Closer Than They Appear! Die Avantgarde im Rückspiegel. Zum Paradigmenwecsel der künstlerischen Avantgarderezeption in (Ex) Yugoslawien und Russland van den 1980er Jahren bis in die Gegenwart
Inke Arns: Avantgarda v vzratnem ogledalu
Knjiga raziskuje paradigmatski zamik v načinu kako umetniki reflektirajo zgodovinsko avantgardo vizualnih in medijskih umetniških projektov; analizira dve fazi oz. večji spremembi paradigem v umetniški recepciji in vrednotenju zgodovinske avantgarde v 80ih in 90ih letih.
Za novo recepcijo avantgarde, ki se začne uveljavljati konec 70ih in v začetku 80ih let s postmoderno, predstavljata pa jo takratna jugoslovanska retroavantgarda (Laibach, Irwin, Gledališče Sester Scipion Nasice, Mladen Stilinovič, Malevič iz Beograda) in sovjetski postutopizem (Ilija Kabakov, Erik Bulatov, Oleg Vasiljev, Komar in Melamid, kolektiv Skupinske akcije) je značilno odvračanje od dotlej vladajočega »naivnega« navezovanja k (prekinjeni) tradiciji avantgarde in interes za potencialno totalitarne elemente avantgarde . Razmerje avantgarde postaja ambivalentno in dvoumno, njene utopične predstave pa so zaradi videza združljivosti s totalitarnimi sistemi nenadoma tudi ogrožujoče in aporetične.
Za (dosedaj) zadnjo fazo spremembe recepcije avantgarde, ki se časovno približno ujema s koncem socrealizma v vzhodni Evropi okrog leta 1990 in na katero sta vplivali simultanost in vseprisotnost novih digitalnih medijev, pa je značilna drugačno razumevanje pojma utopije in izguba interesa za spoprijem z ambivalentnostmi, političnimi zapletenostmi in (potencialno) totalitarnimi dimenzijami umetniške avantgarde. V retroutopizmu, katerega predstavniki so, Marko Peljhan, Dragan Živadinov, Vadim Fiškin, se utopična misel avantgarde loči od svojega očitno negativnega, politično-totalitarnega priokusa, ter postane razumljena kot osvobajajoča ali vizionarska potencialnost. V umetniških projektih je sedaj mogoče opaziti fascinacijo nad zgodnjimi utopičnimi tehnološkimi fantazijami zgodovinske avantgarde in pomenom, ki ga le-te kot korektiv za sodobni razvoj tudi imajo
Zbirka TRANSformacije, knjiga št. 21
Prevod: Mojca Dobnikar
Naslov izvirnika: Objects in the Mirror May Be Closer Than They Appear! Die Avantgarde im Rückspiegel. Zum Paradigmenwecsel der künstlerischen Avantgarderezeption in (Ex) Yugoslawien und Russland van den 1980er Jahren bis in die Gegenwart
O avtorici
Inke Arns rojena 1968, od leta 2005 je umetniška direktorica Hartware MedienKunstVerein v Dortmundu. Na Na Svobodni univerzi v Berlinu, Univerzi v Amsterdamu in Univerzi Humboldt je študirala vzhodnoevropske študije, slavistiko, umetnostno zgodovino in politologijo (doktorirala l. 2004). Kustosinja in avtorica se posveča umetnosti in kulturi v medijih. Je avtorica in organizatorka številnih projektov. Od začetka devetdesetih obja
Kazalo
UVOD
SPREMEMBA PARADIGME V TEORETIČNI PERCEPCIJI AVANTGARD
POSTUTOPIZEM IN RETROAVANTGARDA
AVANTGARDA V VZVRATNEM OGLEDALU POSTUTOPIZMA IN RETROAVANT- GARDE
NOVE UTOPIJE? NEOUTOPIZEM IN RETROUTOPIZEM
POGLED NAPREJ
BIBLIOGRAFIJA
IMENSKO IN STVARNO KAZALO
Knjiga v javnosti
Jela Krečič: V prihodnost prek fragmenta preteklosti
Delo / 3. 1. 2007
V svojem delu se Inke Arns ukvarja prav z vračanjem ali sprejemanjem zgodovinskih avantgard in z njo povezanega koncepta utopije pri umetniških gibanjih vhodne Evrope, natančneje, nekdanje Jugoslavije in Rusije. Na vprašanje, zakaj se je osredotočila na vzhod, avtorica odgovarja: »Na zahodi Malevič velja zgolj za izumitelja abstrakcije, berejo ga brez ideoloških in etičnih implikacij. Ne ukvarjajo se s tem, kaj pomenijo njihovi slogani postaviti umetnost v življenje, postati inženir človeških duš.«
Petja Grafenauer Krnc: Samozgodovinjenje
Dnevnik / 5. 12. 2006
V osemdesetih letih je Zahod tudi slovensko umetnost razumel kot del vzhodnoevropske umetnosti. Irwin je ta položaj sprejel, ga razglasil za novo “veliko zgodbo” in z njo strateško in aktivno nastopil proti ideji o obči veljavnosti Barrovega in Greenbergovega modernizma. Z (re)konstrukcijo modernizma Irwin nadaljuje s premikom od “zgolj” ustvarjalcev umetnosti v polje konstruktorjev lastnega konteksta. S tem delno nadaljuje tisto, kar je počel že v osemdesetih letih, ko je NSK na ideološkost takratnega konteksta kazal z njegovimi lastnimi sredstvi in razkrival preobrazbo iz utopij k travmatičnosti njihove uresničitve.
Predavanje na Maskinem seminarju sodobnih scenskih umetnosti
TV Slovenija 1 / Kultura / 27. 11. 2006
Inke Arns: »Zgodovinske in tehnološke fantazije, ki jih je razvila zgodovinska avantgarda, so danes ponovno zanimive, saj še niso bile uresničene. Umetnikom je to zopet zanimivo, ker je menda alternativa zdajšnjim glavnim smernicam razvoja.
Avantgarda v vzvratnem ogledalu
MMC RTV SLO / 6. 12. 2006
Za zadnjo fazo spremembe recepcije avantgarde, ki se časovno približno ujema s koncem socrealizma v Vzhodni Evropi okoli leta 1990 in na katero sta vplivali simultanost in vseprisotnost novih digitalnih medijev, je po avtoričinem mnenju značilno drugačno razumevanje pojma utopije in zavračanje spoprijema z ambivalentnostmi, političnimi zapletenostmi in potencialno totalitarnimi dimenzijami umetniške avantgarde