»Zahodna vednost že petindvajset stoletij poskuša videti svet. Ni dojela, da sveta ni mogoče videti, da se ga sliši. Ne bere se ga, ampak se ga posluša. Naša znanost je vedno hotela nadzirati, preštevati, abstrahirati, kastrirati čute, pri čemer je pozabljala, da je življenje hrupno in da je samo smrt tiha: hrup dela, hrup praznovanja, hrup življenja in narave; kupovan, prodajan, vsiljen, prepovedan hrup; hrup upora, revolucije, besa, obupa … Glasbe in plesi. Tožbe in izzivanja. V svetu se ne dogodi nič bistvenega, ne da bi se pri tem pojavil hrup.«
Jacques Attali

»Za Attalija je tu mogoče videti neki novi in negotovi prostor utopije, v kateri bi bila glasba prosto ponujena in prosto vzeta in poslušana v tako rekoč planetarni izmenjavi, v potencialno brezmejnem prostoru srečanj in netržnih menjav, v veselju produciranja in konzumiranja, v veselju vzajemnosti, v veselju produciranja in množenja različnosti, v utopiji družbe, kjer bi v perspektivi vsakdo lahko kreiral in delil svoje kreacije z drugimi, brez plačila, kot dar. (…) Bilo bi lepo, če bi lahko delili ta optimizem, a dolga zgodovina razmerij med hrupom, glasbo in oblastjo nas prej navaja na skepticizem. Mar ne bi mogli stvari videti tudi v nasprotni luči, da namreč prosti pretok kreacij in različnosti v naraščajoči ekspanziji proizvaja čedalje večje brisanje razlik, čedalje večjo in-diferenco, kjer je postalo čedalje težje začrtati razliko, zarisati mejo, napraviti gesto? Ne pomeni ta naraščajoča indiferenca tudi čedalje večje brezrazločnosti glasbe in hrupa, množenje novih kreacij pa ima čedalje manjšo težo?«

Mladen Dolar

Jaques Attali: Hrup
Ampak / 22. 6. 2009
Knjigo Hrup se lahko bere tudi kot esejistično razpravo o politični ekonomiji glasbe, kot je navedeno v podnaslovu, kar delo uvršča med edinstvene, saj je obravnavanje glasbe z vidika ekonomije, politike in tehnološkega razvoja v glasbeni literaturi zelo redko. Attali namreč analizira štiri ločena obdobja od prazgodovine do sedanjosti, skozi katera se je glasba izražala. Istočasno so se oblikovale tudi ustrezne oblike ekonomske organizacije v družbah, v katerih je bila glasba sprva sprejela kot hrup, »kot vir uničenja, nereda«. Šele ko je oblast doumela njeno vrednost v izboljšanju socialno-ekonomskega položaja družbe, so jo začeli dojemati kot družbeno spremenljivo. Kompleksnost Attalijevega Hrupa skratka poseže v vse pore družbenega sistema, tudi v sodobno novo organiziranje svetovne ekonomije v prihodnosti.

Jacques Attali: Hrup
Dnevnik / Art šop / 4. 10. 2008
Zaskeli, ko za nazaj razbiramo, da os njegove prerokbe (očitali so mu »telologijo«) postale realnost in banalnost, med njimi ujetost resne glasbe v slepo ulico, oglušljivost »zabavne« glasbe, diktatura mladosti, nomadizem, nove oblike distiribucije, boj za avtorske pravice, globalizacija, urbano nasilje, užitek v ustvarjanju glasbe, brezplačnost, neuspeh cenzure.