16 EUR

Zbirka Mediakcije, knjiga št. 8
Urednik zbirke: Janez Janša
© Maska, Ljubljana, 2010
ISBN 978-961-6572-21-7

Zbirka Mediakcije

Uroš Hočevar: Estetika reportažne fotografije

16 EUR

Knjiga Estetika reportažne fotografije, prvenec uveljavljenega fotoreporterja Dela, Uroša Hočevarja, obravnava polje reportažnih fotografij, kot nosilk spomina z možnostjo prestopanja v polje ikoničnih podob. Slednje zanj predstavljajo edinstveno zgostitev časa in kulminacijo ustvarjalne energije ustvarjalca, ki je zavestno pritisnil na sprožilec fotoaparata v natančno določenem “odločilnem trenutku”, kar je popolno nasprotje digitalnim fotografskim navedkom ali fotografijam mučenja iz Abu Graiba.

V knjigi avtor popisuje in hkrati reflektira zgodovinsko evolucijo reportažne fotografije od njene izvorne razpetosti med brezčasnostjo umetnosti do dokumentarnega lovljenja trenutka v dvajsetih letih 20. stoleja, pa vse do današnje vpetosti v množične medije, ki ji neizogibno podeljujejo politično dimenzijo in odpirajo vprašanja o režimih gledanja. Posebno pozornost avtor nameni tudi fotografijam samim, tako da se v delu nahajajo analitični opisi in razmisleki o nekaterih najbolj znanih (ter v več primerih tudi razvpitih) podobah iz časa obstoja medija.

Zbirka Mediakcije, knjiga št. 8
Urednik zbirke: Janez Janša
© Maska, Ljubljana, 2010
ISBN 978-961-6572-21-7

Fotografska travmatičnost

Fotografija je idealen medij za prikazovanje travmatičnega. V sebi združuje nekaj krutega, slutnjo katastrofe, ki se je neizogibno že zgodila. Čas je odtekel v svojem toku, zato je vsaka fotografska podoba povezana s travmatičnim − zadržala je stanje, ki ga več ni, ker se je nepovratno izničilo. To je katastrofični tok časa, ki postavlja posamezno fotografijo kot nekaj sanjskega, mislečega, nerealnega, neavtentičnega. In ravno v tem leži dinamizem fotografskih podob, skozi katere postajamo arheologi, poleg tega pa ni več vprašanje nostalgije, ampak dopolnitev emanacije nekogaršnje preteklosti.
– Uroš Hočevar

Ko rečemo, da je nekaj estetsko, in da ima nekaj, na primer reportažna fotografija, svojo estetiko, merimo dejansko na to, da ponuja možnost nekonceptualnega in nelogičnega spoznanja, kjer popolnost spoznanja pomeni čutno-zaznavno izpolnjenost s posamičnim in posebnim. To je prav tisto, kar so ljudje v fotografiji hitro prepoznali, čeprav jim je bila servirana kot pripomoček, ki bo služil znanstvenim namenom in s tem napredku konceptualne, znanstvene resnice, morda pa slikarjem še za to, da jim ne bo treba trpeti v plenerističnem izpostavljanju vremenu in okolju, ali pa siliti modele, da sedijo pri miru ure in ure, ko zadostuje le trenutek posnetka, pa smo jih zadeli, kot se reče, da jih kap ne bi mogla bolje. Fotografija je namesto vloge kapi, ki zamrzne življenje v predsmrtno masko, hitro in gladko postala reportaža, dokument in obeležje življenja, pa znak njegove minljivosti in negotovosti.
-Lev Kreft

Kazalo

Uvod

1 Navidezna reportaža
Detajli in vizualni klimaks
Pravica do gledanja in voajerstvo
Zgodba in pravica do vedenja
Navidezna reportažna fotografija

2 Kolektivna travma 81
Abu Graib
Bomba v glavi ali multimedialni puč

3 Rokenrol 911
Konec počitnic za ZDA

4 Vojna se uprostori

Spremna beseda
Lev Kreft: Resnica v fotografiji

Viri

O avtorju

Uroš Hočevar se je rodil 15. aprila 1972 v Novem Mestu. Je doktorski študent filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in fotoreporter pri časopisni hiši Delo. Septembra 1999 je diplomiral z delom Estetika krutosti – vojna fotografija ob koncu stoletja, ki je bilo nominirano za študentsko Prešernovo nagrado, sedem let zatem pa magistriral z delom Estetika reportažne fotografije in pridobil naziv magistra znanosti s področja estetike. Septembra 2009 pa je vpisal doktorski študij z naslovom disertacije Estetika reportažne fotografije po enajstem septembru 2001, kot nadaljevanje dela na tem področju. Ni razstavljal, do leta 2008 je objavil več besedil v reviji Fotografija na temo reportažne fotografije, v reviji Fotografija na temo reportažne fotografije, v reviji Borec besedilo Agonija smisla – vojna reportažna fotografija, v monografiji fotoreporterja Diega Andreasa Gomeza Pivo je pivo (vojne fotografije). Kot fotoreporter in urednik fotografije je sodeloval še s časopisom Ekipa in z revijo Mag, kasneje do ukinitve pa tudi s prilogo Delo Mag.

Knjiga v javnosti

Liana Buršič: (Ne)moč reportažne fotografije
Radio Slovenija / ARS program / 4. 8. 2016

Alenka Teran Košir: Reportažna fotografija z dodatno razstavno vrednostjo
siol.net / 21. 1. 2011
Po Hočevarjevih besedah nekatere medvojne fotografije razkrivajo šok fotografov, saj kot pravi, se vojna ni dogajala samo javnosti, temveč tudi fotoreporterjem. “Tudi oni so se namreč znašli v ‘puščavi realnega’, o kateri govori Slavoj Žižek.”

Andrej Predin: Fotografija kot močno komunikacijsko orožje
Slovenske novice / 16. 3. 2011
V knjigi najdemo poglobljena razmišljanja o fotografiji in njeni širši družbeni funkciji ter fotografiji kot pojavu. Avtorjeva spoznanja so pronicljiva, dosežena z uporabo različnih prijemov in pogledov.

Igor Bratož: Fotografija kot nosilka spomina
Delo / 20. 1. 2011
Hočevar v knjigi posebno pozornost posveti interpretaciji učinkov fotografij iz iraškega zapora Abu Graib in z ameriškega enajstega septembra, v sklepnem delu z naslovom Vojna se uprostori pa se posveti slovenski fotografiji med osamosvojitveno vojno, pred njo in po njej, vse do današnjih dni. Avtorje prepričan, da so fotografije v primerjavi s televizijsko sliko »pravi rudniki podatkov, skrbno prebrani in ‘lično’ izvzeti iz neustavljivega kontinuiranega toka časa, ki ga ni mogoče ustavljati na boljši in učinkovitejši način kot ravno s fotografskimi podobami«.

Na morbidnem safariju, iz katerega pošiljaš razglednice iz pekla
intervju / Lenart J. Kučić / Delo / Sobotna priloga / 23. 1. 2011
Fotografiji, ki je nastala na Iwo Jimi, kritiki očitajo, da je bila večkrat ponovljena, da so vojaki za fotografiranje uporabili drugo, večjo zastavo, da je fotoreporter iskal primerno stojišče … Vendar zame taki očitki niso čisto pošteni, saj ne upoštevajo okoliščin, v katerih delamo fotoreporterji. Kaj bi storil na Rosenthalovem mestu, če bi izvedel, da gredo vojaki še enkrat dvignit zastavo? Seveda bi šel zraven in poskusil ujeti dober posnetek. Ko fotografija doseže raven ikone, niti ni več pomembno, ali je bila stoodstotno avtentična.

Estetika reportažne fotografije
TV Slovenija / Kultura / 1. 7. 2011
»Fotografija na tej točki dobi. Ni več samo spominski medij, ki ima v sebi spominsko konotacijo, ampak je že medij s katerim komuniciramo.«
Uroš Hočevar

Knjižne zbirke