Collect-if

Platforma za refleksijo

Premiera: 19.11.03, Minardschowburg, Gent, Belgija

Collect-if je krenil spomladi letos kot ustvarjalna platforma za refleksijo različnih razsežnosti kolektivnosti v sodobnih scenskih umetnostih in družbi. Že v izhodišču je bil načrtovan kot mednarodna koprodukcija, s produkcijskimi in kreativnimi potenciali iz različnih ustvarjalnih okolij. K projektu so bili povabljeni poleg ožje ekipe tudi teoretiki z različnimi pogledi na probleme kolektivnosti v tistem teoretskem polju, ki ga v humanistiki v najširšem spektru raziskuje polje t. im. študij performansa in performativnosti ali ‘performans studies’. Projekt se je razvijal v kolektivu ali Collect-if-u, s stalno refleksijo potencialnih in realnih hierarhičnih vzorcev, ki ponavadi omogočajo uravnoteženo distribucijo odgovornosti pri kolektivnem delu in ki hkrati ustvarjajo transferna razmerja in centre vednosti, da bi se delo izpeljalo v okvirih produkcijskih pogojev in zahtev. Kje je v tem procesu kolektiv in kje je bil in bo Collect-if? Odgovor si bo mogoče ogledati tudi v Ljubljani.

Platforma za refleksijo

Premiera: 19.11.03, Minardschowburg, Gent, Belgija

Teoretski citati

“Resnica je preprosto v tem, da smo so-avtorji, a hkrati ne kolektiv”

Arndt Wesemann, Ballet-Tanz International

“Med prebiranjem vrstic o ‘strukturah dogodka’ razmišljam – o možnostih ‘ne performansa’ (ne nastopanja, op. pr.); ali o popolnemu prepuščanju ‘avtorstva’ občinstvu/ drugemu?”

Ric Allsop, The Performance Research

“Morali bi razmisliti o ne-individualnih vidikih njihovega individualnega dela, preden bi začeli delati skupaj”

Ana Vujanović, Teorija koja hoda

“Če se ozrejo po svojem preteklem delu, lahko kot plesalci uporabijo ogromno gotovega materiala, ki pa ga je istočasno še vedno treba dobro premisliti.”

Jeroen Peeters, De Morgen

“Morda je nekakšno vabilo k razmisleku o kolektivnosti v performansu kot ne-dogodku, kot zgolj-dogodku, v tem, da performance vselej zgreši s tem, ko se vzpostavlja kot realen, s tem ko uprizarja nesporazum kot domeno možnosti, s tem ko uprizarja komunikacijo kot manjko.”

Krassimira Kruschkova, Tanzquartier Wien

“Šla sem skozi material, a moram priznati, da je tema daleč od mojega aktualnega interesa”

Christine Peters, Mousonturm Kuenstlerhaus Frankfurt

Ustvarjalci

Collect-if uprizarja Collect-if: Borut Cajnko, Varinia Canto Vila, Bojana Cvejić, Els Degryse, Ugo Dehaes, Alix Eynaudi, Emil Hrvatin, Igor Delorenzo Omahen, Rebecca Murgi, Nejc Saje, Katarina Stegnar, Miran Šušteršič, Nataša Zavolovšek
S podporo Ministrstva za kulturo Repubike Slovenije in Mestne občine Ljubljana
Produkcija: Maska Produkcije, Ljubljana v ko-produkciji z Troubleyn (Antwerpen, Belgija), Vooruit (Gent, Belgija), ZOE (Bruselj, Belgija), Gledališki inštitut The Four Days Association (Praga, Češka)
Partnerji: MedanaArt, Inteatro-produzioni, Villa Nappi (Polverigi, Italija)
Premiera: 19.11.03, Minardschowburg, Gent, Belgija

O avtorjih

EMIL HRVATIN
Emil Hrvatin je diplomiral iz sociologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, študiral gledališko režijo na AGRFT, Ljubljana, in teorijo performativnih form na Univerzi v Antwerpnu. Je avtor številnih predstav: njegov Camillo Memo 1.0: The Construction Of Theatre (1998) je zrežiral v slavnem Gledališču Piccolo v Milanu, Drive In Camillo je leta 2000 otvoril Evropski bienale sodobne umetnosti – Manifesta 3 – v Ljubljani, s svojim zadnjim, interaktivnim projektom Miss Mobile (2002) pa je nastopil v njujorški La Mammi, v pariškem Centru Pompidou, v Bostonu, Los Angelesu, Riversideu in Santa Anni, Kalifornija. Hrvatin, ki je bil leta 1999 nominiran za Evropsko nagrado ‘New Realities’, je ob svojem režiserskem delu tudi odličen pisec in teoretik: njegova monografija o Janu Fabru je izšla v Francoščini, Italijanščini in Slovenščini, kot urednik Maske, časopisa za uprizoritvene umetnosti, ter njenih založniških edicij je leta 1996 uredil zbornik Prisotnost, predstavljanje, teatralnost in leta 2001 Teorije sodobnega plesa. Tu je letos izšla tudi drobna zbirka tekstov o njegovem delu z naslovom Memory, Privacy & Spectatorship (ur. Maja Žerovnik). Je direkto Maske, neprofitnega zavoda za založništvo, produkcijo in izobraževanje v Ljubljani.

ALIX ENYAUDI
Alix Eynaudi (1976) je začela plesno šolanje na Baletni šoli Pariške opere, delala v belgijskih plesnih skupinah Davida Sonnenblucka in baleta Eurocity, leta 1996 je bila sprejeta na šolo P. A. R. T. S., istočasno pa je sodelovala v operni predstavi Roberta Wilsona ‘Prometheo, Luigi Nono’. Leta 1998 je začela delati v plesni skupini Anne-Therese de Keersmaeker, Rosas, kjer je vskočila v tri predstave (Woud, Achterland, Fase) in sodelovala pri šestih (Just Before, Drumming, I Said I, In Real Time, Rain, April Me). Nastopila je v filmih Thierrja De Meya, An Ictus, in Barbare Fantini iz skupine Motus v Italiji.

KATARINA STEGNAR
Katarina Stegnar (1976) je leta 2002 diplomirala na AGRFT v Ljubljani iz dramske igre. Že med šolanjem je začela sodelovati v različnih plesnih in gledaliških projektih: tako je doslej nastopala v predstavah skupine Betontanc, Matjaža Pograjca v SMG, Sebastijana Horvata v GLEJu, Branka Završana in Dušana Teropšiča v PTL, Branka Potočana pri Fourklor in Ivana Talijančića z Wax Factory, NY, in Exodosa. Nastopila je tudi v filmih Barabe! v režiji Mirana Zupaniča, kjer je odigrala tudi glavno vlogo, ter v Figurae Veneris, Siene Krušič.

REBECCA MURGI
Rebecca Murgi je svojo plesno izobrazbo pridobila v Italiji, Veliki Britaniji (London Contemporary dance School) in na Nizozemskem (Europe Dance Development Center, Arnhem). Sodelovala je s številnimi koreografi, med njimi Simone Sandroni, Wim Vandekeybus in Iztok Kovač. S svojimi solo predstavami je pred nekaj leti nenadoma prodrla na evropske plesne odre kot ena najobetavnejših evropskih koreografk in plesalk. Pred kratkim je začela na delu za svoj novi projekt, ki ga bo kot artist-in-residence nadaljevala v gledališču Szene v Salzburgu. Premiero načrtuje na APAP (Festival at Pumpenhaus) v Münstru v Nemčiji.

BOJANA CVEJI?
Bojana Cvejić (1975) je diplomirala iz muzikologije na Univerzi lepih umetnosti v Beogradu. Trenutno dela magisterij iz performansa in performativnih praks v sodobni glasbi v intermedialnih umetnostih. O operi, gledališču in performansu se je izobraževala v Bayreuth (Das Treffen, 1995), Bochum (International Theatre Academy, 1999), New yorku (The Kitchen, 2000) in pri ustvarjalcih kot Phillip Glass, Viviane de Muyinck ter Meredith Monk. Režirala je neodvisne gledališko-glasbene projekte v Beogradu in sodelovala kot selektorica na festivalih BITEF, BEMUS, Budva Grad Teater, nastopila kot soavtorica in performerka v projektih Verwantschappen (Kaitheater, Bruselj, 2000) in TODAYulysses (2001) na številnih festivalih po vsej Evropi. Kot ena glavnih protagonistk sodeluje v skupini ‘Teorija koja hoda’ v Beogradu. Bojana Cvejić je ena najvidnejših srbskih predstavnikov teorije in publicistike s podorčja performativnih praks mlajše generacije, njen curriculum navaja številne objave v mednarodnem periodičnem tisku s tega podorčja.

UGO DASHES
Ugo Dehaes (1977) se je v klasičnih in sodobnih baletnih tehnikah izobraževal pri številnih koreografih kot David Hernandez, Benoit Lachambre, Saburo Teshigawara, Sachiyo Takahashi, Arco Renz etc. Študiral je na De Kleine Academie in eminentni šoli P. A. R. T. S. v Bruslju. Leta 1998 se je priključil slavni Meg Stuart in njeni skupini Damage Goods ter plesal in nastopal v njenih projektih Appetite in Highway 101. S Charlotte Vanden Eynde je ustanovil skupino Kwaad Bloed VZW, nastopil v skupinini produkciji Lijfstof ter s predstavo gostoval po vsej Evropi. V okviru Brugge, Kulturna prestolnica Evrope 2002, je dobil naziv Mladi flamski talent 2002. Njegov curriculum obsega še številna sodelovanja pri plesnih, filmskih, vizualnih in gledaliških projektih.

NEJC SAJE
Nejc Saje (1976). Končal Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Od takrat je dejaven kot fotograf, zlasti na področju portretne, pa tudi komercialne in modne fotografije. Leta 1998 je s skupino mladih ustvarjalcev ustanovil studio Strup, v okviru katerega se eksperimentalno in profesionalno ukvarja s fotografijo, animacijo, filmom, videom, gledališčem in prepletanjem vseh teh vizualnih praks. Od leta 1996 dela kot asistent fotografa Janeta Štravsa. Sodeloval je kot scenski fotograf pri celovečernih filmih (Sladke sanje, Slepa pega, Rezervni deli, Marmelada), kot snemalec in direktor fotografije pri video spotih (Miladojka Youneed, Noctiferia, Dreamwalk, Defact, Elvis Jackson) in kratkem filmu (Made in China) ter dokumentarnih filmih (Portret Rudija Omote, Z vzhoda).

MIRAN ŠUŠTERŠIČ
Miran Šušteršič je eden najvidnejših scenskih oblikovalcev svetlobe v Sloveniji. S pretanjenim občutkom in izrazito mednarodno izkušnjo je pripomogel k temu, da se je svetloba v scenskih umetnostih v Sloveniji uveljavila kot pojem in hkrati kot avtorsko delo. V zadnjem desetletju je delal takorekoč z vsemi naprednejšimi režiserji in koreografi, bil umetniški direktor Plesnega gledališča Ljubljana, od ustanovitve je umetniški direktor Exodosa. Sodeloval je v številnih mednarodnih projektih: kot oblikovalec svetlobe ali kot producent.

BORUT CAJNKO
Borut Cajnko. Rojen 1956. Diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani 1982. Član Gledališča Ane Monro od 1983 kot soavtor idej, scenarijev in režij ter avtor in izvajalec svetlobnih in glasbenih oprem vseh predstav (nad 40) in akcij (nad 50) tega gledališča, v zadnjih letih tudi kot igralec (nad 15 vlog). Sodelovanje v projektih drugih gledališč, skupin in posameznikov kot svetlobni opremljevalec (nad 15 svetlobnih oprem), tehnični vodja (nad 10 produkcij) in igralec (nad 5 vlog). Sodelovanje pri festivalih scenskih umetnosti kot tehnični sodelavec (Mesto žensk 2000 – 2003), tehnični in izvedbeni vodja (Ana Desetnica1998 – 2003; Exodos 2001, 2003; Gibanica 2003) ter soselektor in soorganizator (Ana Desetnica 1998 – 2003). Prevedel nad 15 strokovnih knjig in nešteto razprav, esejev in člankov s področja družbenih ved in umetnosti.

NATAŠA ZAVOLOVŠEK
Nataša Zavolovšek je direktorica Zavoda Exodosa (festival Gibanica in Exodos) in vodja Maska Produkcije. Njeni začetki segajo v sodelovanje z Zavodom E.P.I. Center, kmalu zatem pa je začela delati na Exodosu in Maski. Sodelovala je v številnih domačih scenskih projektih in producirala tudi nekaj mednarodnih projektov ter zahtevnejših domačih produkcijskih podvigov.

Poglej tudi

  • Zadnji projekti
  • Voyager
  • Peekaboo Pointe na Maski
  • Maska na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu 2023
  • ZDAJ JE TUKAJ!
  • Festival performansa 2023
  • Takorekoč 2022/2023
  • Prihodnost bo feministična
  • Vrhunec
  • Krize
  • Nedoločljivo vprašanje
  • Vsi projekti