Država

Država je avtorska predstava na meji dokumentarnega, ritualnega in spekulativne fikcije. Prepleta arhivske zapise, filozofska besedila, zvočne kompozicije in performativne geste v nepredvidljivo strukturo, v kateri občinstvo prehaja med vlogami prič, državljank_ov in udeleženk_cev. Država gledališče spremeni v razstreljen arhiv zgodovine, protesta in imaginacije. Je zgodba o uničenju prostorov, namenjenih reprezentaciji, in o moči spomina na upor. Iz nje se usujejo fragmenti spomina: Joseph Beuys, Rosa Luxemburg, Sophie Scholl, anonimna postava pred tanki na Trgu nebeškega miru, goreče telo Jana Palacha, mirno telo Antonina Artauda, Aaron Swartz v sobi, polni strežnikov. Vsaka zgodba je vozlišče, v katerem se človeško telo upira stroju države; strelovod, v katerem se imaginacija zaleti v nasilje.

Če je država algoritem nadzora, ali lahko gledališče vzpostavi njeno poetično protidržavo? Lahko gledališče vzpostavi drugačno obliko suverenosti – začasno, krhko, fluidno in morda prav zato absolutno? Kako misliti državo v času, ko smo postali državljani globalne države, države potrošnje in izkoriščanja? Država je stroj. Država se izpisuje s telesi tistih, ki jo naseljujejo, pa tudi tistih, ki iz nje bežijo ali v njej ne najdejo svoje identitete. Fikcija, za katero se lahko odločimo, da vanjo verjamemo ali ne, ampak nenehno jo vzpostavljamo in nenehno nas opredeljuje. Država je električni tok; teče skozi tvoje telo. Njeno dinamiko določajo finančni in geopolitični interesi, nenehne vojne, interesi korporacij, izmerljivost in predvidevanje naših navad. Imperij oblaka: sedanjost, ki postaja zgodovina, razpršena v poljih silicija. Država je algoritem. V tem je nevralna ekonomija analogna ekonomiji gledališča, ki je v temelju umetnost predvidevanja: predvidevanja učinka in predvidevanja strukture nekega dogodka.