Alexander Manuiloff

Država

Država bolgarskega pisatelja Alexandra Manuiloffa je besedilo o Plamenu Goranovu, umetniku in aktivistu, ki se je leta 2013 v znak protesta proti skorumpirani bolgarski oblasti sežgal pred mestno hišo v Varni in umrl. Plamenu Goranovu je sledil samosežig več kot ducata mladih v Bolgariji, kar je pretreslo državo in mednarodno javnost ter sprožilo val odstopov bolgarskih politikov.

Gre za gledališče brez igralcev, ki hkrati raziskuje globinske mehanizme tega, kako ustvarjamo državo in družbo. Država je gostovala na številnih prizoriščih od Nemčije, Avstrije, Francije, ZDA, Ugande, Cipra do Madžarske, Romunije in Hrvaške in navdušila tako občinstvo kot strokovno javnost. Država ni le oblika participativnega gledališča, ampak preigrava odgovornost za javno izrekanje političnih stališč. Organizatorji gostovanja na Cipru so zapisali: »Država je performans, ki ustvarja občutek solidarnosti med ljudmi, ki se pred tem niso poznali. Zaradi tega znova ocenjujejo svojo vlogo v družbi in se zavedajo, da so lahko dejavni ustvarjalci svoje usode. Druge pomembne teme so: kdaj bomo prekinili tišino, kdaj se bomo lotili delovanja, kako iz kako se zlomimo zaradi podedovanih vzorec moči in kdaj začnemo spraševati o očitnem; kako podreti stene, ki nas delijo, in kdaj začnemo govoriti s tujci?«

O avtorju
Alexander Manuiloff je pisatelj, dramatik in scenarist iz Sofije. Njegove drame so bile prevedene v osem jezikov in jih uprizarjajo na številnih pomembnih prizoriščih v Evropi, Aziji, Afriki in Severni Ameriki. Med drugim je sodeloval s slovito nemško skupino Rimini Protokoll (besedilo za projekt Top Secret International), gostoval na festivalih Theatertreffen v Berlinu in Radar v New Yorku. Za svoje delo je prejel več nagrad v Bolgariji in tujini, tudi za raziskovalno novinarsko delo (nagrada Združenja evropskih novinarjev leta 2012). Skupaj s svojim prevajalcem Hannesom Beckerjem je dobitnik nagrade Germanlanguage panEurope EURODRAM za leto 2017.

manuiloff.com

dress code

Plamen, 21′

V začetku leta 2013 je Bolgarijo zajel največji val protestov od leta 1989. Na tisoče Bolgarov po vseh večjih mestih, razjarjenih zaradi visokih računov za elektriko in ogrevanje, je šlo na ceste. Poleg vsakodnevnih množičnih demonstracij, cestnih blokad in spopadov s policijo je proteste zaznamovala še vznemirljiva posebnost, ki je bolgarska zgodovina dotlej ni poznala. Iz protesta se je vsaj sedem bolgarskih državljanov zažgalo. Eden med njimi je bil Plamen Goranov, sedemintridesetletni gradbinec in umetnik iz Varne ob Črnem morju. Plamen je svoj zadnji in usodni protest izpeljal 20. februarja 2013. Številni verjamejo, da njegovi odločitvi ni botrovala finančna stiska, temveč moralna ozaveščenost. Zaradi tega je njegovo dejanje pritegnilo več pozornosti kot drugi samozažigi. Film prek intervjujev z nekaterimi njegovimi najtesnejšimi prijatelji pa tudi z novinarji, ki so poročali o primeru, raziskuje, kaj je Plamena gnalo k protestu in posledično v smrt.

Beseda režiserja
“Ko so februarja 2013 zaradi skokovite podražitve elektrike izbruhnili protesti, smo kot številni v tujini živeči Bolgari tudi mi obupno poskušali razumeti, kaj se doma pravzaprav dogaja. In ko smo izvedeli, da je med protesti prišlo do več primerov samozažiga, je našo željo, da bi izvedeli več, podkrepila še mešanica žalosti in frustracije. Frustracije ni povzročila le raven bede v naši državi, temveč tudi občutek, da je to v Združenih državah znano ali mar le redkokomu. Medtem ko je samozažig Mohameda Bouazizija v Tuniziji dve leti prej postal najbolj udarna mednarodna novica, je sedem samozažigov v Bolgariji v roku enega meseca pospremila le peščica poročil in člankov, pa še ti so se posvečali v glavnem spektakelski plati teh dejanj.

Zaradi relativno pičlega mednarodnega poročanja smo se odločili, da se osredotočimo na enega od primerov samozažiga. V ekipi smo se takoj zedinili glede Plamena Goranova iz Varne ob Črnem morju. Čeprav je bil njegov primer samozažiga drugi – do prvega je prišlo dva dni prej, 18. februarja 2013 –, je hitro postal tisti, o katerem se je največ pisalo, saj ga niso videli kot dejanje obupa, temveč protesta. Vprašali smo se: kaj je moškega, le nekaj let starejšega od nas, pognalo v to skrajno dejanje? V njem, še zlasti v njegovi strasti do umetnosti in fotografije, smo videli posameznika, katerega vrednote in zanimanja so bili sorodni našim. To je bil še dodaten razlog za to, da smo se seznanili s Plamenom in počastili njegovo izredno osebnost in pot z nesrečnim koncem.”

Režija in produkcija: dress code
Montaža: Andre Andreev, Maria Stanisheva
Scenarij: Martin Marinos
Fotografija: Andre Andreev
Zvok in glasba: YouTooCanWoo
Raziskava: Richard Kroll
Izvršna producenta: G. Dan Covert in Andre Andreev

Siniša Gačić

Boj za, 85′

Mesec dni po začetku okupacije parka na Wall Streetu protestniki tudi na trgu pred ljubljansko Borzo postavijo šotore. V kritiki predstavniške demokracije in globalnega finančnega kapitalizma se združijo pod geslom »nihče nas ne predstavlja«, organizirajo se po načelih neposredne demokracije. V času pomanjkanja družbenih alternativ se v taboru pred Borzo začne vzpostavljati skupnost, v kateri naj bi enakovredno odločali vsi posamezniki, združeni v različnosti. Po uvodni evforiji pa velika ideja neposredne demokracije trči ob sodobnega človeka, v ospredje pridejo v nasprotja …

Režiser in scenarist: Siniša Gačić
Direktorji fotografije: Siniša Gačić, Jan Perovšek, Maksimiljan Sušnik, Jakob Weidner
Avtor glasbe: Damir Avdić
Montažer: Zlatjan Čučko
Oblikovalec zvoka: Boštjan Kačičnik
Producent: Miha Černec
Produkcija: Tramal films, zavod za kulturne dejavnosti
Koprodukcija: NuFrame

www.film-center.si/boj-za/

Zsolt Miklósvölgyi in Márió Z. Nemes z duom Borsos Lőrinc

Postmadžarski karneval:
Uvod v ksenopolitiko Hungarofuturizma

Nacionalizem, ki ga pogosto opredeljuje pan-periferna izkušnja, je dojet kot navznoter usmerjeno gibanje, ki kot skupni imenovalec uporablja negacijo, to je definicijo vsemogočnega »Drugega«. V nasprotju s tem hungarofuturizem kot mitološka fikcija in estetska strategija ponuja spremembo kulturne in zgodovinske imaginacije tako v prostorskem kakor v časovnem smislu. Performativno predavanje Zsolta Miklósvölgylja in Mária Z. Nemesa si prizadeva, da bi na politične in estetske strategije, namenjene vplivanju na kulturni spomin, pogledali z zornega kota vizij, zapisanih v njunem Manifestu Hungarofuturizma (2017). Za to priložnost se jima bo pridružil madžarski umetniški duo Borsos Lőrinc in predavanje dopolnil s posebnim avdio-vizualnim aranžmajem.

Hungarofuturizem (HUF) je mitološka fikcija in estetska strategija, oblikovana, da bi vplivala na kulturni spomin. Nacionalistična ideologija je zavzela ali si prilastila naše narodne in zgodovinske mite, zato si jih moramo vzeti nazaj, da bomo znova vzpostavili progresivne oblike mišljenja o madžarskosti. Cilj HUF je pretvorba domišljije tako v prostorskem kot časovnem smislu. To lahko dosežemo z ustvarjalnim usmerjanjem narativov o izvoru in vnovično vzpostavitvijo upanja v pretekle prihodnosti ali celo spekulativne utopične prihodnosti, ki jih nikoli ni bilo in jih nikoli ne bo.

Jernej Kaluža, pogovor z ustvarjalci
V pogovoru bomo projekt Hungarofuturizma skušali umestiti v širši kontekst, ki ga odpira GOTOfV JE!, zato bo njegovo izhodišče vprašanje različnih strategij in možnosti upora. Zdi se namreč, da Hungarofuturizem, s posluževanjem taktik postmoderne ironije in subverzivne afirmacije, zapušča klasično strategijo jezne kritike, direktnega upora in zavračanja nacionalistične oblasti. Hungarofuturizem bomo tako poskušali umestiti v širši kontekst vprašanj glede tega, kaj je danes politična, kaj uporniška in kaj provokativna umetnost.

technologieunddasunheimliche.com