Igra o Antikristu: Oratorij po mariborski nadškofiji

Oratorij
Avtorji: Umetniški kolektiv Was ist Maribor? (Sebastijan Horvat, Andreja Kopač, Matjaž Latin, Aljoša Ternovšek)
Premiera: 24. 10. 2014, Cankarjev dom

»Vse, kar je preneumno, da bi izrekli – zapojemo.« (Voltaire)

Zgodba mariborske nadškofije je največja dolžniška zgodba v času države Slovenije in kronološko pomeni začetek razkroja socialne države. Celotna država vse od tedaj plačuje dolgove. Ali vemo koliko? Vemo komu? V čigavem imenu?

Ko padejo kulise številk, za njimi stojijo resnični obrazi – žrtev ali rabljev. Glavni akterji finančne tragedije odločijo, da mariborska nadškofija vstopi v »kazino kapitalizem«. Izvedenci za dušo in moralo postanejo poroki za varnost finančne investicije. Če cerkev jemlje posvetnemu svetu denar, ali ji lahko posvetni svet ukrade primat nad človekovo dušo?

Oratorij
Avtorji: Umetniški kolektiv Was ist Maribor? (Sebastijan Horvat, Andreja Kopač, Matjaž Latin, Aljoša Ternovšek)
Premiera: 24. 10. 2014, Cankarjev dom

Ustvarjalci

Avtorji: Umetniški kolektiv Was ist Maribor? (Sebastijan Horvat, Andreja Kopač, Matjaž Latin, Aljoša Ternovšek)
Avtorica glasbe: Nana Forte
Dirigent: Marko Letonja
Oblikovanje zvoka in elektroakustične kompozicije: Boštjan Perovšek
Scenografija: Barbara Kapelj Osredkar
Kostumografija: Belinda Radulović
Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak
Oblikovanje videa: Jasmin Talundžić, Jasna Bednjak
Oblikovanje maske: Sonja Murgelj, Tina Prpar
Avtor specialnih odrskih efektov: Ravil Sultanov
Novinarski sodelavec: Braco Zavrnik
Nastopajo:
Ljudstvo: Slovenski komorni zbor
Vodja ljudstva:  Robert Vrčon
Franc Rode: Saša Čano
Ivan Štuhec: Edvard Strah
Anton Stres: Tomaž Štular
Mirko Krašovec: Branko Robinšak
Anton Martin Slomšek: Peter Ternovšek
Prvi delavec: Rok Kunaver
Drugi delavec: Jan Bučar
Gospod Novak: Miha Arh
Elvis: Žiga Korent
Tolkalisti: Špela Mastnak, Simon Klavžar,  Tomaž Vouk
Organistka: Maruša Mavrič
Registrant: Saša Mišo Frelih
Naključni mimoidoči: Nika Devetak, Tina Drobež, Klemen Filipič, Tina Glavič, Maruša Golob, Anika Gruden, Bojan Ivanovski, Blanka Kante, Meta Kojc, Patrik Komljenović, Tjaša Leskovšek, Tina Lipovec, Nika Marolt, Tatjana Marušič, Ana Miketič, Milena Povše, Andrej Pugelj, Marija Saksida, Ksenija Sedej, Erik Spitzer, Brigita Škoberne, Varja Vaupotič, Nina Vončina, Darinka Županec
Otroci: Osnovna šola Prule
Asistent dirigenta: Simon Dvoršak
Korepetitor: Tadej Horvat
Asistentka scenografije: Ana Cimperman
Asistent  režije:  Žiga Divjak
Oblikovalec protetike: Zoran Srdić
Pirotehnik: Mare Perne
Fotografija za potisk na platnu: Tadej Pušnik, Nada Žgank
Oblikovalka potiska: Tina Osredkar Pirc
Lektorica: Maja Cerar

Igra o Antikristu: Oratorij po mariborski nadškofiji v javnosti

Antirkist
Kanal A / Svet na Kanalu A / 23. 10. 20014
Tjaša Petrič (novinarka): Je dobil mogoče kakšen upodobljen v tej predstavi tudi kakšno vabilo na predstavo?
Aljoša Trnovšek (Kolektiv Was ist Maribor?): Vsi, vključno s papežem Frančiškom.
Petrič: Se je kdo odzval?
Trnovšek: Ne.

Jela Krečič: Iz Maribora izgnali Anitkrista
Delo / 20. 2. 2014
Odpoved močnega partnerja tik pred zdajci je ogrozila projekt, ki ga sicer sofinancirata tako država kot mesto, kar spravlja vse sodelujoče v nezavidljiv položaj. Širše družbeno sporočilo nenadne prekinitve sodelovanja pa je po besedah Janeza Janše povezano s partnerstvi v kulturi nasploh.

Jela Krečič: Antikrista rešila Slovenska filharmonija
Delo / 2. 4. 2014
Direktor Slovenske filharmonije Damjan Damjanovič je za Delo povedal, da je doprinosa Filharmonije k predstavi ne vidi kot »pomoči«, ampak prej kot dolžnost javne institucije. Javni zavodi morajo biti po njegovem apolitični in pri oblikovanju svojega programa slediti le umetniškim kriterijem. »Do predstave nimam nobenih predsodkov. Nanjo gledam kot umetnik,« še pojasnjuje. In dodaja: »Zame obstaja le ena delitev: na dobro in slabo umetnost.«

Patricija Maličev: Oratorij po mariborski nadškofiji
Sobotna priloga / 11. 10. 2014
Vsakdo, ki ima možnost, iz mesta odide. Maribor je mesto z največjo migracijo prebivalstva v Evropi. Po zadnjih podatkih je ostalo samo 90.000 ljudi. »Po drugi strani pa je mesto upora. Konec 80. sem bil priča demonstracijam Tamovih delavcev, tudi sam sem demonstriral v četrtem letniku srednje šole, ko smo združeni srednješolci po vsej Sloveniji dosegli, da nam po štirih letih usmerjenega izobraževanja ne vsilijo državne mature. Danes pa na žalost kar nekaj tistih, ki so metali granitne kocke v občino, spet glasuje za Kanglerja. Sami smo si krivi za nastalo situacijo. Prevzemimo odgovornost!«

Was ist Maribor? za STA: Če moralizira Cerkev, moralizirajmo tudi mi
STA / 19. 10. 2014
Andreja Kopač: Vseskozi se govori o povezovanju javnih zavodov in nevladnih organizacij, polno je strategij, ne vem koliko časa je že v vseh nacionalnih programih za kulturo. Ko pa do sodelovanja dejansko pride, nastane kup problemov. Kljub temu verjamemo v projekt, ker sodelujemo z vrhunskimi ustvarjalci, ki so mu dodali nekaj več. Korak za korakom do končne zmage, kljub vsem oviram.

Tina Bernik: Antikrist, ki je prestrašil Maribor
Stop / 22. 10. 2014
Ključni element našega projekta je ljudstvo, ki prebije bariero v klasičnem razmerju med publiko in odrsko fikcijo. Prostovoljci bodo nastopili kot pomemben in stalno delujoč arbiter, kot demokratično, mavrično in predvsem resnično elementarno dejstvo, ki sodi, obsoja, oprošča, se prepušča, obožuje, hvali . Smo namreč v svetu, kjer vsak misli, da je treba moralizirati, hkrati pa pri tem najprej izgubi sebe.«

Pogovor z Aljošo Ternovškom
Studio City / 20. 10. 2014
Marcel Štefančič (novinar): Oratorij, ali to pomeni, da o bankrotu mariborske škofije pojete?
Ternovšek: Ja, v bistvu pojemo, Nana Forte je napisala glasbo, pojemo, povzeli smo en /nerazumljiva beseda/ rek, da vse, kar je preneumno, da bi povedali, zapojemo.
Štefančič: Skratka tako hudo je, da lahko samo še pojemo.
Ternovšek: V bistvu mislim, da ja.
Štefančič: Saj je prav, glasba je hrana za bogove.
Ternovšek: Glasba je vnobovzetna umetnost, torej gremo preko glasbe do Boga, ampak vprašanje je, preko katerega Boga, kaj je danes oziroma kdo je danes Bog.

Melita Forstnerič Hajnšek: Mariborski projekt z azilom v Ljubljani
Večer / 22. 10. 2014
M. Latin: ”Logična je bila izbira SNG Maribor, ki smo mu ponudili ta projekt. Direktor SNG Maribor se je odzval zelo naklonjeno, želel si je izpeljati to predstavo. 20. aprila, na velikonočno nedeljo, smo določili premiero v SNG, potem še reprizo v CD, pogovarjali smo se celo o tem, da se predstava uvrsti na redni program v naslednji sezoni. Dva meseca pred načrtovano premiero pa so sodelovanje odpovedali!

Nana Forte: »Usodo slovenske cerkve sem vzela zelo zares«
Delo / intervju / 24. 10 2014

Pomislila sem, da bo to res težko uglasbiti, potem smo skupaj z avtorji tekst razčlenili, predvsem smo analizirali kakšen  značaj naj bi imel posamezen lik. To je bilo za moje delo bistveno.

Marko Letonja: Odrivanje umetnosti v elitizem je nevarno
Dnevnik / intervju / avtorica: Ingrid Mager / 25. 10 2014
Umetnost je bila pri nas doslej zmeraj javno dobro in pravica do nje pravzaprav ustavno določena. Če se to dejstvo postavlja pod vprašaj skupaj s pritiskom komercializacije, potem se začnejo majati tudi temelji razsvetljenstva in humanizma.

Oratorij po mariborski nadškofiji
Radio Slovenija 1 / 23. 10. 2014
Magda Tušar (novinarka): Umetniški kolektiv Was ist Maribor? na oder postavlja posebno dokumentarno predstavo oratorij, sakralno glasbeno formo, ki ne govori o nabožni vsebini, ampak realnih dejstvih sodobnosti. Kaj vse stoji za finančno tragedijo, ki se je pred leti začela dogajati v mariborski nadškofiji? Ste to v detajle raziskali?
Sebastjan Horvat (Was ist Maribor?): Ja, zdaj naš prvi projekt, ki se je loteval Tovarne avtomobilov Maribor, je bil dosti bolj dokumentarne narave. To pomeni, da smo nekako poskušali aktivirati skupaj z novinarskimi sodelavci manjkajoče podatke, sestaviti celotno sliko. Zdaj v tem primeru je pa toliko podatkov na razpolago. Zadeve so res na sodišču, razvidne. Cifre so tako rekoč jasne. Vsake toliko časa v Delu g. Červek objavi tako zelo relevantne informacije. Celotna novinarska srenja je zelo v pozoru, kaj se dogaja. Tako da mi, ta projekt sicer sloni na dokumentarnih izjavah in podatkih, številkah, ampak v smislu številk ne prinaša ničesar novega. Tisto, kjer prinaša nekaj novega, je seveda neko ključno vprašanje morale ali pa etike.

“Umetnost ne more biti samo estetika brez angažmaja”
MMC RTV SLO / 24. 10. 2014
“Če bo dvorana polna ali ne, v vsakem primeru se bo nekaj zgodilo,” o današnji premieri razmišlja Ternovšek. “Tudi če bo na pol prazna, bo pokazala na stanje državljanov te države. Modrijani imajo 10.000 obiskovalcev na koncertu … Če ni dovolj, da v tej predstavi sodelujejo svetovno priznani dirigent, solist ter dobitnik Borštnikovega prstana, in je težava tema, s katero se ne želimo več ukvarjati, je tudi to zrcalo, v katerega ste se že pogledali, ne da bi se tega zavedali.”_Aljoša Ternovšek

Predstava Igra o antikristu: Oratorij po mariborski nadškofiji v Cankarjevem domu
Radio Slovenija / ARS program / 25. 10. 2014
Petra Tanko (novinarka): Pravzaprav že sam naslov sproža asociacije, pa tudi če smo malo bolj specifični, igra o antikristu, že sam termin igra in tudi potem Oratorij po mariborski nadškofiji, to sta zelo sugestivni besedi. Oratorij pravzaprav ima to konotacijo tudi z nekimi duhovnimi vajami, s to duhovnostjo.
Matjaž Latin (član kolektiva Wast ist Mariobr?): Tako, tudi to. S čim doseči epifanijo? Glasbena forma, tudi zaradi tega, da bomo govorili o tej temi, ki se v bistvu dotika sveta financ, denarja. Torej na nek način nove religije, bomo govorili v bistvu skozi glasbeno formo, s katero poskušamo doseči neko transcendenco ali pa dajmo reči temu, Boga. Ta antikrist, čeprav zelo direktno je težko rečemo je pa pravzaprav denar, oz. ta vera v kapital, ta neoliberalni kapitalizem. Če že razlagam celotno stvar. Torej, vera v starega boga se pri nas, v taj naši predstavi pač zamenja. Tako kot imamo – mi vsi smo nekega prepričanja, da že lep čas se je duhovni Bog zamenjal z enim drugim.

Maja Debeljak: Skladateljica, ki sledi svoji poti
Nedeljske novice / 26. 10. 2014
Prvo skladbo z naslovom Jadro je napisala že v prvem letniku srednje šole, jo poslala na natečaj za mladinske zbore in dobila tretjo nagrado. Njena velika uspešnica je pesem za dva mešana zbora Libera me, ki jo je napisala pred dobrim desetletjem in s prošnjo za njen libreto so Nano med drugim klicali celo iz Indonezije.

Ana Schnabl: Oratorij, ki Cerkvi nastavlja ogledalo
Dnevnik / 24. 10. 2014
Uprizoritev se torej nanaša na preteklo in sedanjo stvarnost, na realne žrtve in realne rablje. Ob tem Matjaž Latin v zvezi z razliko med umetniškim in realnim dogodkom poudarja, da je v zadnjem času prišlo do obsedenega omejevanja tega, koliko realnega še sme vase zajeti umetniško delo, kakor da gre za dve povsem ločeni ravni: »Naša ekipa se veliko ukvarja z vprašanjem angažiranosti v umetnosti. Zanima nas, kdaj umetnost prestopi mejo realnega in obratno.«

Elvira Miše Miklavčič: Posvetna komerciala
Demokracija / 27. 10. 2014
Predstava se odvrti. V njej je na videz vse lepo in prav. Vse tam, kjer mora biti. Tudi zborček z otroki. Skladateljica Nana Forte je pač zelo nadarjena, režiser Sebastijan Horvat prav tako. Tudi o odličnem dirigentu Marku Letonji ne gre izgubljati besed. Vse je na videz zelo banalno, a hkrati zelo konkretno. Na mestih, kjer očitno ta silni oratorij mora biti konkreten. Tako kot to najbolje zna konkretizirati umetniški kolektiv Was ist Maribor? s podporo Zavoda Maska, katerega direktor je še vedno »umetniški« Janez Janša. In vprašaš se zakaj. Je percepcija enega in istega sveta med ljudmi res tako zelo različna? Ali pa je morda tako naivno razmišljanje umetnikov, da bodo ljudje vsako zgodbo, v  kateri je govor o Cerkvi, posvetnem denarju in izgubah, kupili kot mačka v žaklju, ne da bi se vprašali, kaj je pri tem pravzaprav resnica?

Finančni zlom mariborske nadškofije na odru
TV Slovenija / Dnevnik / 25. 10. 2014
Špela Kožar (novinarka): Antikristu poleg dveh zborov, solistov, igralcev in članov filharmonije sledi okoli 60 statistov.
Statist: Mene je pritegnilo predvsem to, da je ta projekt kritičen do celotne Cerkve in tudi do nas, nas ljudi.
Statistka: Moramo pač biti kritični in sodelovali v takih projektih

Igra o Antikristu napolnila Gallusovo dvorano
TV Slovenija / Kultura / 27. 10. 2014
Nina Jerman: Sledenje interesom uprizoritev prikaže brez maske in brez fasade skupnih vrednot, pri čemer umetniški kolektiv kot režiser vseskozi stopa po poti Brechtovskega teatra, v katerem nikoli nismo na varnem. Umetniški performans želi pokazati, da je svet akademija korporacij in poudari, da je moraliziranje hrbtna stran interesa. Gledalce je bodisi navdušila bodisi radikalno odvrnila, kar je v času, ko umetnost v veliki meri stavi na všečnost vsem, drzna gesta.

Oratorij po mariborski nadškofiji
TV Slovenija / Kultura / 27. 10. 2014

Igra o Antikristu v CD
POP TV / 24 UR / 23. 10. 2014
Janez Usenik (novinar): Nekoč je zlo vdrlo v nebesa in premagalo najbolj krepostne, moralne avtoritete so se uklonile pohlepu in zato se je celotna država znašla na robu propada. Takšna zgodba kar kliče po tem, da bi kak umetnik o njej napisal tragedijo. Žal je pri nas čisto resnična.
Matjaž Latin (član kolektiva Was ist Maribor?): Seveda je napad na nadškofijo, ampak tudi na družbo in tudi na našo državo. To pa definitivno.

Maksimilijana Ipavec: Mariborska nadškofija v »kazinoju kapitalizem«
Primorske novice / 25. 10. 2014
Ustvarjalci pravijo, da oratorij tematizira denar, cerkev in odpuščanje. Poskuša razumeti in raziskuje pot do Boga prek denarja.

Marjan Horvat: Razbijanje ogledala?
Mladina / 24. 10. 2014
Kakšen je pravzaprav domet projektov, ki jih ustvarja kolektiv Was ist Maribor? Zagotovo nimajo presežne in nove informativne vrednosti, ampak omogočijo gledalcu globlji uvid v vzroke in posledice lopovščin, katerih priče in oškodovanci v slovenski tranziciji smo hkrati. V tem smislu velja pritrditi Horvatu, da je takšna umetnost oblika akcije, kjer se človek na novo učloveči kot čuteče in razmišljajoče bitje in spoznava, »da je on sam tisti svobodni čuteči subjekt, ki za svoje čutenje in misli ne potrebuje nobenega velikega subjekta, kot so politika, opinion maker, župnik, menedžer«.

Jela Krečič: Ocenjujemo. Igra o Antikristu
Delo / 26. 10. 2014
Igra o Antikristu s svojo nenavadno temo in še posebej njeno edinstveno izpeljavo do zaključne poante prepriča predvsem kot gledališka gesta, ki vznemiri, zdrzne, žuli. Njen humor in brutalnost, njena neposrednost in drznost imajo kvaliteto redkih umetniških del, da namreč gledalca držijo in dražijo še dolgo po ogledu.

Lejla Švabić: Odpustki Antikristu ali kdo sploh ta je
MMC RTV SLO / 28. 10. 2014
Zagovori cerkvenih dostojanstvenikov so formirani v obliko oratorija (avtorica glasbe je Nana Forte), ki se meša z gledališkimi vstavki uličnega gledališča (predvsem z aluzijo ulično sodišče – ulično gledališče) in brechtovskimi potujitvami (šov nastop malega možica). Mešanje visoke glasbene forme z vsakdanjo politično tematiko naj bi učinkovalo komično, opominjalo na visok, neomajen status Cerkve, navezovanje na brechtovsko gledališče pa seveda na političen angažma. Gledalec naj bi do gledanega zavzel distanco in se ne pustil vleči za nos iluzionističnemu značaju igre, le da nas tokrat ta iluzije ne pripelje niti do tega, da bi ji verjeli, kaj šele, da bi jo zavrnili.

Marjan Zlobec: Oratorij o Antikristu, ki je ostal brez glasbene apoteoze
Delo / 28. 10 2014
Zlepa se na kakem kulturnem dogodku ne zbere toliko predstavnikov gledališča, širše kulture ter predvsem bivšega državnega vodstva (Kučan, Türk …) in cerkve (Stres, Štuhec …). Na koncu so vsi odhajali domov »vidno potešeni«, a sam umetniški dogodek v resnici ni pokazal nič takega, nad čimer bi bili lahko navdušeni.

Igra o Antikristu v Gallusovi dvorani
Radio Slovenija / ARS program / 29. 10. 2014
Primož Trdan: Vse to smo že spoznali iz medijskih obravnav mariborskega cerkvenega poloma. Ko imamo pred seboj resnično zgodbo, ki smo jo lahko povrh vsega vsi spremljali še v času njenega dogajanja in ko to zgodbo prenesemo v umetniško formo, mora umetniška kreacija sama, s sredstvi, ki jih premore le umetnost, vsemu znanemu dodati še refleksijo, nek nov komentar, kakršen ni mogoč v časopisnih zapisih, v televizijskih prispevkih in drugih medijskih analizah. Umetniška stvaritev mora to na nek način preseči. In ravno to smo lahko v predstavi iskali zaman.

C. R.: Zloraba zastave in širjenje laži
Demokracija / 30. 10. 2014
Res je sicer, da je mariborska nadškofija največji posamični dolžnik državnih bank, vendar si je avtor besedila tu privoščil kar precej manipulacij in polresnic, češ da gre za največjo dolžniško zgodbo v obdobju od osamosvojitve dalje (čeprav so dosedanje socialistične vlade Slovenijo precej bolj zadolžile). No, še bolj bosa pa je ta, da ta zgodba predstavlja »začetek razkroja socialne države« in da celotna država »vse od tedaj« plačuje dolgove.

Gregor Pompe: Prepričljivo zgolj za prepričane
Dnevnik / 28. 10. 2014
Na konceptualni ravni se zdi zasnova smiselna in skladna z izbrano vsebino, a v svoji realizaciji vendarle razkrije pomembne luknje. Najpomembnejša se pokaže v nenavadnem trku dokumentarnega (večina besedila je povzeta po resničnih izjavah in poročilih) in poetičnega (tudi krvoločna scena želi biti nosilka metaforičnih podtonov) oziroma neodločnega prehajanja med umetniškim in neumetniškim.

Zala Dobovšek: Igra o Antikristu: Oratorij po mariborski nadškofiji
Radio Študent / 28. 10. 2014
V ideji sicer inovativno in obetajoče spajanje vzvišenega, sakralnega opernega petja in »pritlehne«, z materializmom in napuhom prepojene vsebine, se je v realizaciji izkazalo kot medlo in nekomunikativno, zgolj v službi forme in estetike, nikakor pa ne provokativno, kaj šele kot moment žlahtne distance ali komičnega učinka. Pa morda to še ne bi bilo tako usodno, če ne bi bila besedilna predloga in posledično razvoj dogodkov tako naivno, kot slikanica, že skoraj boleče strahopetno zastavljena. Kolektiv se je očitno odločil, da se ne bo vrgel v raziskovalno delo, da ne bo dregnil v nadškofijsko osje gnezdo na avtorski način in z lastno raziskovalno interpretacijo, ampak za material uporabil že obstoječe informacije, ki so znane vsakemu povprečnemu konzumentu množičnih medijev.

Ivan Štuhec: Antikrist in Đilas
Družina / 9. 11. 20143
Dragi ustvarjalci Antikrista! Hvala za vaš demokratični socializem, hvala za vaša ulična sodišča, hvala za vašo demonstracijo razčlovečevanja človekovega dostojanstva, ko ste z motorno žago razkosavali človeka, osebo. To, da ste si privoščili nas, ki po vaše predstavljamo vrh Cerkve, je še najmanj pomembno. Zaskrbljujoče je to, da ste demonstrirali ideje Antikrista, ki je pustošil po nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji od druge svetovne vojne naprej, da temu Antikristu dajete novo t. i. kulturniško legitimiteto pod imenom demokratičnega socializma, ki ni nič drugega kot najbolj sprevržena oligarhično etatistična oblika kapitalizma.

Izsek iz oddaje o Oratoriju po mariborski nadškofiji
Radio Ognjišče / intervju z dr. Ivanom Štuhecem / 19. 11. 2014
Zdaj sam Antikrist, tako kot ste rekla, razen nekih par izjem iz umetniškega vidika, so bolj ali manj vsi pokritizirali to zgodbo in jaz mislim, da tu ni vredno izgubljati besed. Z umetniškega vidika je to enostavno bilo zanič. Z eno besedo: zanič. Zdaj to, kar so pa hoteli sporočiti, pa je delno povezano s tistim, kar sva midva prej že imela debato, liberalni kapitalizem pa demokratični socializem. Zdaj po njihovem, po interpretaciji teh avtorjev, smo mi, ki nastopamo pač v tej zgodbi, smo neke vrste tisti, ki smo pristali na liberalni kapitalizem. Ljudstvo, ki pa je na drugi stani bilo potem na tem, da nas obsodi ali pa se nas usmili, oni so pa demokratični socialisti. To je, se pravi je, Antikrist ima tudi to poanto. Ima to ideološko poanto, ki se trenutno v slovenskem prostoru bolj ali manj po vseh medijih vleče kot kurje črevo, da liberalni kapitalizem je za zavreč, perspektiva in rešitev pa je demokratični socializem. Spet smo na neki ideološki ravni, kjer se bomo zdaj prerekali, kaj je boljše pa kaj ni boljše namesto, da bi konkretno pogledali v življenju, kaj je boljše pa kaj ni boljše.

Ranka Ivelja: Monsijnor in mimikrija
Denvnik / 13. 11. 2014
Ko mariborski monsinjor v tedniku Družina polemizira s poanto Antikrista – da je vsega kriv liberalni kapitalizem, ki mu je podlegla cerkvena vrhuška –, težo cerkvenega početja znova nekritično minimizira. Takole pravi: »Od teh domnevnih pohlepnežev nihče ne razpolaga z vilo, jahto in milijoni v finančnih oazah. Nobeden tudi ne visi na državnem proračunu, kot je značilno za tisti del slovenske kulture, ki je pljuvala po ministru Turku.« Po doslej znanih dejstvih ima prof. Štuhec seveda prav: ni znano, da bi se kdo od vpletenih škofov, prelatov, duhovnikov s kalvarijo mariborske nadškofije gmotno okoristil. Ampak ali to kaj bistvenega spremeni? Je greh manjši, če velikopotezno hazardiraš s tujim denarjem v slavo in čast lastne institucije? In se nato poskušaš okoristiti »zgolj« z družbenim vplivom in močjo, ki jo močna institucija zagotavlja svojim predstavnikom. Minimiziranje pa ni edini trik.

Marija Miklič Ogrin: Odgovor Ranki Ivelja
Dnevnik / pisma bralcev / 18. 11. 2014
No, in sedaj k temu, kar me čudi in me je spodbudilo k pisanju. V članku trdi, da Cerkev vedno igra vlogo žrtve. Po mojem je ne igra, ampak žrtev v resnici je. Kaj drugega si je ob takih predstavah (podprtih z javnim denarjem in propagando) in takih člankih mogoče misliti?

Skupina katoliških izobražencev: O predstavi Igra o Antikristu
Družina / pisma bralcev /  16. 11. 2014
Igra o Antikristu je prava politična sprevrženost, ki ogroža slovensko pot v prihodnost. Če Slovenija vztraja v tej očitni miselni in politični sprevrženosti, bo rakasto tkivo evropske civilizacije. Vse kaže, da smo prišli do točke, ko se ni več mogoče poigravati z lastno usodo.

Janko Lorenci: Klofute
Mladina / 21. 11. 2014
Klofute so fizično-simbolni napad na nekoga, ki ga sicer nočeš pokončati, ponižati pa. A niso vse smrtno resne. Lahko jih vzameš kot folkloro, posebno zanimivost v nadpovprečno strastnem svetu umetnosti. Zato se nanje ne gre, zlasti če niti niso bile prisoljene, odzvati z ognjem in mečem, recimo z medijskim bojkotom Horvatovih predstav, kot sta predlagala posebej stroga kritika. Predstava tudi ni bila, si drznemo reči, tako pošastno zanič, kot se je glasila splošna kritiška sodba. Gledalstvo v CD ji je, bodočim ocenam v brk, navdušeno ploskalo.

Goran Vojnović: Igra o Antikristu
Dnevnik / Objektiv / 15. 11. 2014
In če ni šolski sistem, ki otrok ne navadi na kritiko, so lahko krivi le še starši, ki hvalijo celo otrokov kakec sredi sosedove dnevne sobe. A potem bi morali resno razmisliti o kolektivni spremembi vzgoje, ker tako naprej enostavno ne gre več. Živeti v družbi, kjer so vsi, od predsednika države do zadnjega občinskega svetnika v občini Mokronog-Trebelno, zaradi nečesa užaljeni in vneto dokazujejo svoj prav, je milo rečeno naporno. Vsi so po krivici kritizirani, vsi po krivici obtoženi in obsojeni. Vsem se v tej državi godi krivica, ker nihče ni ničesar kriv in se nihče ni zmotil in ni nihče ničesar zavozil. Švica pa še vedno nismo.

Denis Vičič: Janša v Murglah. Navdihnjeni Štuhec navdihnil umetnika Janšo
Mladina / 21. 11. 2014
Janša je v odgovoru na komentar iz Družine Štuhecu povedal, da bi njegov predlog rad uresničil, in to natančno po njegovih zamislih: »Rad bi natančneje razumel vsebinsko podlago vaše zamisli ter pričakovanja. Katera se vam zdi primerna lokacija v Murglah, kamor bi lahko postavili kletko? Za koliko časa bi se moral dati zapreti v kletko? Ali bi kletko kdo čuval? Kaj naj bi počel v kletki?« je spraševal. »Kaj naj bi to dejanje sporočalo in komu naj bi bilo namenjeno?«

Tadej Troha: Klofuta na tretje lice
Dnevnik / 10. 11. 2014
Za takšno kritiko, v kateri se nezavedna krščanska morala stika s skorajda zloveščim primitivizmom, ima Cerkev vedno pripravljeno drugo lice – in jasno, v taki situaciji je najbolj pripravno najti tretje lice. Kot vemo, je razočaranje ob kritiškem neuspehu proizvedlo eksces Sebastijana Horvata, ki je Zali Dobovšek z Radia Študent v privatni korespondenci prepovedal nadaljnje pisanje o njegovih predstavah in ji zagrozil z (baje zgolj) »metaforično« klofuto.

Tanja Lesničar Pučko: O dobrih namenih in peklu
Dnevnik / 11. 11. 2015
Ljudje so bili po koncu zbegani, dobili so popolnoma izjalovljen »dober namen«. In dobro režirane poklone, ki so jim ploskali. Horvat bi moral iz hvaležnosti, da Slovenija ne premore za eno Gallusovo dvorano kritičnega občinstva, teči v cerkev in prižgati svečko. Namesto tega je prežal na slabe novice v medijih. In si privoščil zasebno pljuvanje. Za javno polemiko je namreč treba kaj več kot groziti.

Peter Rak. Obačsno je nujno sestopiti s Parnasa
Delo / 6. 11. 2014
Popolno avtonomijo je pri nas res težko doseči, zaradi maloštevilnosti ter prepletenosti dejavnosti in interesov smo na vseh področjih priče incestnim razmerjem. Zapis, kot ga lahko opazimo v nekaterih, predvsem anglosaksonskih medijih, da pisec kritike ni in nikoli ni bil v osebnem ali profesionalnem stiku z avtorjem, producentom ali protagonistom kulturnega projekta bi bil pri nas težko izvedljiv, kar pa še ne pomeni, da ni mogoče potegniti sicer tanke, ampak dovolj razločne črte, ki loči oba akterja. Kako lahko nekdo, ki si (upravičeno) lasti neomejeno svobodo pri umetniškem ustvarjanju taisti privilegij drugemu odreka, nič manj ni nenavadno, da nekdo nekomu prepove obisk predstav, ki so narejene v javni instituciji z denarjem davkoplačevalcev.

Agata Tomažič: Mejne stvari vedno oplajajo etablirano kulturo
Pogledi / Intervju / 4. 11. 2014
Mali, neinstitucionalni producenti, predvsem s področja sodobnega plesa, pogosto delajo stvari, ki jih brez sodelovanja večjega zavoda, kakršen je CD, ne bi mogli izpeljati. V skladu s svojimi finančnimi in prostorskimi zmožnostmi bi kvečjemu lahko naredili manjšo ali srednje veliko predstavo, CD pa jim ponuja možnost, da naredijo nekaj večjega. Toda velikost produkcije ni edini vidik, ki šteje; gre predvsem za to, da nevladni producenti v prostor etablirane kulture vnesejo nove inovativne prakse._Uršula Cetinski

Andrej Jaklič: Akcija – reakcija
Pogledi / 12. 11. 2014
Če odmislimo grožnje z nasiljem, se je končno torej začelo dogajati, bi lahko rekel povprečni spremljevalec gledališkega dogajanja. Končno jasen in radikalen »statement« ustvarjalca na prav takšno kritiko. Običajna stvar, torej. A ne pri nas. In zato zelo simptomatična.

Mojca Pišek: S klofutanjem ni mislil resno
Dnevnik / 7. 11. 2014
Horvat je na naše poizvedovanje včeraj ponudil podrobnejšo razlago: »Moja reakcija na kritiko Zale Dobovšek je bila emotivna in impulzivna. Če nekdo na tak neposreden, žaljiv in podcenjujoč način oceni tebe kot neumnega in strahopetnega, človek pač na isti način reagira.«

Ivo Svetina: Veselo oznanilo karamboliranega kapitala
Pogledi / 15. 11. 2014
Ne glede na pomisleke, ki jih oratorij morda vzbuja v nas, je treba jasno in nedvoumno reči, da gre za izjemno pogumno bolj državljansko kot umetniško dejanje, o čemer navsezadnje priča tudi »izgon« dogodka iz Maribora.

 

Pretekle izvedbe

2014
25/10 Cankarjev dom
24/10 Cankarjev dom

Poglej tudi

  • Zadnji projekti
  • Kolektiv PENG! na Novi pošti
  • knjiga = dogodek
  • Zračni most
  • Gejm
  • ..Maska ..100 let ..200 številk
  • Finale
  • Prekarnost ali samoupravljanje?
  • Parquet Ball / Nad parketom
  • 100 let Maske
  • Seks in gledališče
  • Vsi projekti