Kot kaplja dežja v usta molka
molk zamolčanega nem mene brez mene
ne glas ne neglas ne drami iz drame molčečega
z odmevom ni nič manj sam ni nič manj glasen nič manj molčeč
samo tišina obliko dobi
drame brez glasu _a_ me brez odmevov __ me brez oblik
brezoblično drobljenje glasu
ostanejo ostružki, ki se jim še praskati ne da
spraskanega ne zgladiš s praskanjem
le izdolbeš ga tja dol globoko nekam kjer se površina množi
ti se prazniš
ne zbrišeš kar zabrisano ostane – madež glasu
čistina tišine ostri po robovih zbada zabada
odmeve neslišanega neuslišanega
najdeš kričati tam, kjer utišal bi se
Če ostaneš tiho, drugi govorijo zate in besede za vedno ostanejo tuje tvojemu svetu, ki mu igre črk nisi razkril. Tvojega sveta ni, ker spregovoril nisi. Ampak to tako ne gre, da tvoj lasten jezik izdal bi te. Z vprašanji ga nahraniš. Beseda bo kot kaplja morja v usta tvojega molka. Usul se bo dež, dvignil bo gladino vsega, kar si utišal, preplavilo bo robove tvojega telesa in ti boš splaval skozenj. Govoreč…
Če spregovoriš, govoriš za druge in besede razprejo tvoj znani svet, ki se razkriva skozi igro s črkami. Svet je tvoj, kolikor ga ubesediš. Ampak igra gre tako, da tvoj lasten jezik izdal te bo. Hraniš ga z vprašanji in utiša te z odgovori. Molk bo kot oaza puščave v poplavi tvojih besed. Osušil bo tvoje besedičenje, poniknil bo v najmanjše pore tvojega telesa in ti se boš potopil vanj. Molčeč…
Delo Irene Tomažin obseda glas. Tudi tokrat ni nič drugače. Morebiti gre tu vsaj toliko kot za glas tudi za (v)dih oziroma za to, kaj vse – in kako – je z njim mogoče izreči. Širjave izgovorjenih, petih, mrmranih zvokov, šumov, glasov so temeljna govorica predstave – v tesnem prepletu se zlivajo v »kapljo« iz naslova, ki predstavlja protipol v njem omenjenemu molku. Iz stika obeh vznika predstava.
Umetniški projekt
Avtorica: Irena Tomažin
Premiera:13.11.2008, Cankarjev dom
Kaplja in molk ali kratek oris izhodišč
Osnovo za raziskovanje materiala znotraj uprizoritve predstavlja pojem komunikacije. Izhajajoč iz njenega najosnovnejšega modela nastopata v predstavi dva protagonista, toda njuna zgodovina, lastnosti in medsebojni odnos na videz niso natančneje opredeljeni ter se med posameznimi prizori spreminjajo. Tako se med njima v odrskem prostoru, ki omogoča paleto interpretacij, a je hkrati jasno opredeljen s pojmom intime, tkejo atmosfere. Nekatere od njih se v trajanju razvijejo, druge poniknejo ali izzvenijo, še preden se prav vzpostavijo.
Znotraj njih se kot pomembna tema vzpostavlja nasilje – na ravni dvojice na primer skozi potencialno pasivnost sobivanja, vprašanje aktivne prevlade, intence, boja, problem želje, posedovanja, vprašanje podreditve, usmerjeno na posameznika pa tudi skozi vprašanje miselnega nasilja nad samim seboj ter skozi teror besede. Kot ključna metoda se je znotraj teh konceptov vzpostavil princip (vz)trajanja.
Neposredno iz njega izvira dramaturški koncept. Dinamika napetosti je nastavljena znotraj posameznih enot, katerih konci pa se v zastavljenem zaporedju povečini prekrivajo z začetki sledečih prizorov; to naj bi pripomoglo k dinamičnemu pretakanju atmosfer ter omogočilo celoti, da vzpostavi lastno notranjo logiko tako na pomenski kot na strukturni ravni.
Anja Golob
Iz medijev
Ustvarjalci
Avtor in koncept: Irena Tomažin
Ustvarjalci in izvajalci: Primož Bezjak, Irena Tomažin
Dramaturgija: Anja Golob
Zvočna kompozicija: Tao G. Vrhovec Sambolec
Oblikovanje glasu: Irena Tomažin, Primož Bezjak, Tao G.Vrhovec Sambolec
Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc
Oblikovanje prostora: Ema Kugler
Oblikovanje kostumov: Barbara Stupica
Fotografije: Nejc Saje
Grafično oblikovanje: Minea Sončan Mihajlovič
Produkcija: Maska Ljubljana
Izvršna producentka: Tina Dobnik
Koprodukcija: Cankarjev dom, Plesni Teater LjubljanaZa pomoč in sodelovanje se zahvaljujemo: ekipa Cankarjevega doma, še posebej Alja Predan, kolektiv Maske, SNG Drama Ljubljana, Katja Legin, Pavel Zupan, Igor Remeta, Pionirski dom Ljubljana, tiskarna Collegium Graphicum, Zavod En-Knap in vsem, ki so na kakršenkoli način pripomogli pri nastajanju predstave.
