Made With Love (Delo iz ljubezni)

Življenje in delo (tudi umetnost kot delo) se od nekdaj prepletata, v prekarni paradigmi pa sta se skoraj stopila. Meja med zasebno in javno (politično) sfero je vse bolj zabrisana. A bolj kot je realnost “apolitična”, bolj je umetnost “politična”. Kdaj, kaj, zakaj, kje in kako je umetnost politična in kaj ima vse to s feminizmom? Feministična kuratorica, predavateljica in producentka Katja Kobolt in raziskovalka emancipatornih političnih in umetniških praks, aktivistka in performerka Lana Zdravković bosta izhajajoč iz predstave Delo iz ljubezni in neusmiljeno do umetniških praks, katere tudi sami soustvarjata, preizpraševali (politični) potencial umetnosti danes.

Uprizoritev 26. 5. 2016 ob 19.00 v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana v okviru mednarodne konference Vidik ženske

Kritično premišljanje komplementarnih vlog in javnega pojavljanja ženske – tiste, ki je strogo zavrnila idejo ostati izključno »drugi spol« in je skozi celotno prejšnje stoletje utripala v kontekstu vizualne kulture kot kritični in provokativni subjekt, izzivajoča možnosti in omejitve sveta pod taktirko »prvega spola«, predstavlja rdečo nit dvodnevne konference »Vidik ženske«. Konferenca predstavlja ključni del večletnega projekta »Umetniška kreativnost žensk od 19. stoletja do sodobnosti« na RI19+ in je prva v vrsti periodično organiziranih dogodkov, ki bodo sledili.

Teja Reba se v svojih delih ukvarja z razmerji med fizičnimi, čustvenimi in političnimi dejanji, ki se vedno gibljejo na mejah med estetiko in ideologijo, med referencami (ponavljanje) in možnostmi novega (razlika), med sublimnim in abjektnim, med spolom in spolnostjo, med vsakdanjostjo in umetnostjo, med pogumom in ranljivostjo.

V delu Made With Love (Delo iz ljubezni) prevprašuje družbene in zasebne vloge ženske kot umetnice, matere, partnerke, prekarne delavke. Rojevanje, ustvarjanje življenja kot kozmična izkušnja v soočenju z ekonomsko realnostjo degradira v nepripoznanost in samoumevnost skrbstvenega dela, ki razen čustvenega nima pravega družbenega statusa.  Umetnica tako ideologiji materinstva kot ženske sreče in izpolnitve nasproti postavlja njeno nelagodje. Idilično sliko družinske domačnosti (v kateri se zakoreninjene vloge že raztapljajo) krhajo tesnoba, negotovost, napor, nuja. Sama družina z družbeno vlogo discipliniranja pa se izkaže tudi kot prostor neujemljivega, ludističnega, kaotičnega – torej kot prostor ustvarjanja. Zato urejena struktura predstave prehaja v performativno nedoločenost in afektno silovitost.

Družinsko in materinsko življenje je problematizirano predvsem z vidika sodobnih prekarnih delovnih pogojev umetniškega ustvarjanja, ki ukinjajo razliko med delom (družbenim) in zasebnostjo – to enačenje ni več stvar politične deklarativnosti, ampak nuja. Produkcija zasede celotno polje življenja, v prekarnih delovnih razmerah se produkcija in reprodukcija pomešata. Če je torej družinska sfera vključena v delo, se potemtakem tudi njeni proizvodi lahko družbeno, ekonomsko vrednotijo? Koliko je vreden otrok? Kolikšno ekonomsko vrednost ima rojevanje? In kolikšno ekonomsko vrednost proizvaja umetniško delo?