Maska v Stari mestni elektrarni
»Moramo se začeti počutiti, kot da čas pripada nam, da lahko znova prevzamemo nadzor nad svojim časom (v življenju).« (Maska, časopis za scenske umetnosti, 229–230, 71)
Maska novo programsko leto odpira z dvema izrazito različnima mesecema, ki pa vsak na svoj način odgovarjata na dve ključni programski potrebi: po daljših delovnih in raziskovalnih procesih brez pritiska takojšnjega rezultata ter po dolgoživosti produkcije, ki se vedno znova osmišlja skozi spremljevalne programe, povezuje v nove cikle in kuratorske konstelacije ter s tem nagovarja nova občinstva. Obe potrebi povezuje osrednja kategorija časa – njegovega raztezanja, upočasnjevanja in ponovnega prisvajanja.
- Januar in februar 2026
Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana v leto 2026 vstopa z novim, poskusnim programskim in upravljalskim modelom, ki ga razvija in pilotno izvaja konzorcij petih organizacij: Bunker, Maska, Emanat, Mesto žensk in Nomad Dance Academy Slovenija.
VEČ
Vprašanje časa v tem kontekstu ne zadeva zgolj delovnih pogojev neodvisne scene, temveč se vpisuje tudi v vsebinsko zasnovo rezidence Lare Ostan Vejrup ter v temo dostopnosti, ki jo v januarju in februarju vzpostavljamo kot krovno vodilo našega delovanja v Stari mestni elektrarni – na ravni jezika, prostora in predvsem časa. Kako preživljamo svoj čas in kam usmerjamo svojo pozornost, je politično vprašanje. Kot zapiše Angela Alves za Masko: »V svetu, ki meri zdravje glede na hitrost, produktivnost in stalno razpoložljivost, je dopuščanje samim sebi, da sledimo drugačnemu ritmu, dejanje upora.« (Maska 229–230, str. 71).
V tem okviru v program vstopa koncept krip časa – pojem s področja študij oviranosti (disability studies), ki opisuje nelinearno doživljanje časa, osredinjeno na telesne potrebe, počitek in prilagodljiv ritem, ter izziva ableistično »urniško« normo, priznava neenakomerne energijske zahteve ter si zamišlja prihodnosti oseb z oviranostmi.
Januarja bo Stara mestna elektrarna delovala kot rezidenčni prostor Lare Ostan Vejrup oziroma njenega raziskovalnega projekta Sivine. V okviru rezidence bo umetnica skupaj z različnimi strokovnjakinjami_ raziskovala upočasnjevanje skozi infrastrukturo – ceste kot prostorske in časovne dispozitive, v katerih se čas ne meri, temveč proizvaja. Konec januarja bo potekala javna predstavitev raziskovalnega procesa, rezidenca pa se bo s prekinitvami nadaljevala tudi v februarju. V povezavi z rezidenco bo januarja potekala tudi spletna delavnica Štiri strategije za decentralizacijo vida v zvočnem opisu plesa, ki se bo osredotočila na premislek o tem, kako ples notacijsko, zaznavno in izkustveno ujeti v zvočni opis ter s tem razširiti polje njegove dostopnosti.
Februarja bo Maska program zgostila v dve ponovni predstavitvi del iz cikla Spolna vzgoja II Tjaše Črnigoj. Predstavi Borba in Zmožnost bosta ponovno na voljo občinstvu, pri čemer bo Zmožnost opremljena z zvočnim opisom in umeščena v programski okvir Cripping performansa: dostopnost kot skrb. Program izhaja iz zadnje številke revije Maska, Cripping performansa I (ur. Pia Brezavšček in Saša Asentić), in dostopnost razume kot estetsko, politično in etično vprašanje sodobnih uprizoritvenih praks.
