Mateja Bučar: Hišni red

  • Inštalacija/performans

Avtorica: Mateja Bučar (v sodelovanju z Vadimom Fiškinom)
Performer: Primož Bezjak
Zvok: Makita, DUM
Producentka: Tina Dobnik
Tehnično vodstvo: Igor Remeta

Koprodukcija: Maska Ljubljana in Slovensko mladinsko gledališče (v okviru projekta Nova pošta) in DUM – društvo umetnikov

Otvoritev: 16.6.2022

Sodobno življenje je podvrženo določenim akcijam, vzorcem in ponavljajočim se gibom objektov in teles, o katerih bi lahko razmišljali tudi v okviru (koncepta) koreografije. Podobno kot vsebina kontejnerjev ti scenariji niso povsem vidni in jasni, zato bi lahko rekli, da je sodobno življenje polno skritih in netransparentnih koreografij. Tudi kontejnerji, ki pripadajo infrastrukturi, delujejo nemoteno in po navadi izginejo pod pragom vidnosti. Koreografija Mateje Bučar bo zato skušala vzpostaviti minimalen okvir, da bo ta vsakdanja urbana koreografija postala vidna in čitljiva. Preizprašati želi recipročnost med človeškim telesom in objektom kontejnerja ter njegovimi odpadnimi materiali, ki so derivat ekonomske matrice kapitalizma. V njeni koreografiji smeti prevzamejo določeno performersko pozicijo, predlagajo gibanje v recipročnem odnosu s človeškim performerskim telesom. Mateja Bučar bo koreografijo tako zastavila kot odnos med performersko-plesnim telesom in objektnostjo današnjega sveta, ki ne bo zastala niti takrat, ko bo performersko-plesno telo odsotno, in se bo koreografija objektov lahko avtonomno nadaljevala.

  • Inštalacija/performans

Avtorica: Mateja Bučar (v sodelovanju z Vadimom Fiškinom)
Performer: Primož Bezjak
Zvok: Makita, DUM
Producentka: Tina Dobnik
Tehnično vodstvo: Igor Remeta

Koprodukcija: Maska Ljubljana in Slovensko mladinsko gledališče (v okviru projekta Nova pošta) in DUM – društvo umetnikov

Otvoritev: 16.6.2022

Alja Lobnik: Pod pragom vidnosti: odpadno in zapuščeno • predavanje

Osnovna poteza infrastrukture je, da kadar deluje nemoteno, preprosto izpade iz reda vidnosti. Kontejnerizacija, ki je postala v 20. stoletju prevladujoča (kulturna) tehnologija, temelji prav na nekakšnem izrednem stanju kontejnerja, na njegovem začasnem statusu, saj blago v njem za kratek čas izgine iz vsakršnega nadzora, kontejner pa je edini predmet vseh postopkov (nakladanje, razkladanje, carinski postopki itn.). Igra ne/vidnosti tako strukturira našo sodobnost. Notranjščina zapečatenega kontejnerja pogosto postane mesto zapuščenega, izpraznjenega, ilegalnega, odpadnega ter nekakšne lepljive, počasi razgradljive materialnosti, ki presega meje življenja in smrti in za katero je treba (po)skrbeti. Predavanje se bo osredotočilo na status odpadnega in se dotaknilo razmerja med človeškimi in nečloveškimi deležniki v koreografiji in delu avtorice Mateje Bučar, ki se pogosto igra z recipročnostjo razmerja med stvarjo in človekom. Stvar ni več pasivna substanca, ki bi čakala na družbeno inskripcijo, ampak morda lahko »brcne tudi nazaj« (Barad).

Primož Krašovec: Vojna oblika kapitalizma? • predavanje

Kapitalizem (vsaj v teoriji) vojne oblike družbenega tekmovanja nadomesti z ekonomskimi (namesto neposrednega ropanja in prisvajanja vojnega plena uvede ekonomsko konkurenco med posameznimi podjetji, monopol nad oboroženo silo pa pripade državi), a vprašanje kontejnerjev je povezano z vprašanjem infrastrukture in logistike, in morda za nobeno sodobno ekonomsko entiteto to vprašanje ni tako pomembno kot za latinskoameriške narkokartele, saj ti ne delujejo po načelih ekonomske konkurence, temveč (vsaj prvi pogled) na predkapitalistični način zagotavljanja vojne prevlade nad območjem. Zato niso izpostavljeni pritisku konkurence po neskončnih tehnoloških inovacijah, temveč z drugimi karteli tekmujejo za trgovske poti in pospešujejo ne toliko produktivnost kot zmožnosti za dobavo vse večjih količin kokaina v ZDA in Evropo, pri čemer sta ključni ravno infrastruktura in logistika. A narkokarteli vseeno delujejo v okviru kapitalističnega svetovnega trga in avtor bo na predavanju poskušal ugotoviti, ali kot anomalija ali kot atavizem ali kot hibrid med obojim.

Hišni red v javnosti

Maša Radi Buh: »One man’s refuge is another man’s stage«
Kritika / Neodvisni / 26. 1. 2023
Kontejner je prostor shizofrene identitete sodobnega časa, razpetosti med simbolom čiste uporabnosti, gole utilitarnosti v svetu sodobnega potrošništva in globalnega kapitalizma, kjer zastoj transportne ladje Evergreen v Sueškem prekopu po eni strani povzroči poplavo memov, po drugi strani pa je lahko kaj hitro tudi podoba krize dobavne verige, ki dandanes ni več lokalna, temveč nas vpenja v kompleksne globalne povezave (ki pa vseeno ne prinesejo poglobljenega razumevanja sveta onkraj nacionalnih/evropskih meja).

Poglej tudi

  • Zadnji projekti
  • Voyager
  • Peekaboo Pointe na Maski
  • Maska na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu 2023
  • ZDAJ JE TUKAJ!
  • Festival performansa 2023
  • Takorekoč 2022/2023
  • Prihodnost bo feministična
  • Vrhunec
  • Krize
  • Nedoločljivo vprašanje
  • Vsi projekti