Olja Grubić: Nam v slast

V tem trenutku se zdi, kot da se svet ruši pod nami. Red, kot ga poznamo, razpada. Pred nami se odpira obdobje negotovosti – sprememb, katerih izid si težko predstavljamo kot srečen konec.

Naša sedanjost ni »zlata doba«. Prejšnji časi – ne tako oddaljeni – se zdijo bolj stabilni, bolj varni, srečnejši. Vendar za koga?

Kot pišeta David Graeber in David Wengrow:
“Egalitarna mesta, celo regionalne konfederacije, so v zgodovini precej pogosti – egalitarne družine ali gospodinjstva pa ne.”

Najbolj boleče izgube svoboščin so se zgodile na mikroravneh – v odnosih mes spoloma, starostnimi skupinami in vlogami znotraj gospodinjstev. Prav tam, kjer vlada intimnost, se pogosto skrivajo najgloblje oblike strukturnega nasilja. Ali lahko naši potomci sploh še razmišljajo o utopičnem svetu miru in sprejemanja?

Vsaka generacija uniči stari svet in ustvari novega. Bo ta boljši? Demokracija je zahtevna, naporna stvar. Biološko smo nagnjeni k preprostim rešitvam, evolucijsko pa smo bližje totalitarizmu. Lažje je slediti kot voditi. Lažje je uničevati kot graditi. Vsaka generacija ima svoje genije, izumitelje_ce, inovatorje_ice, ustvarjalce_ke, upornike_ce in borce_ke – tiste, ki svet potiskajo naprej in ga spreminjajo v boljši, varnejši kraj za življenje. In potem je vsaka generacija izbrisana. Reciklirana. Imamo veliko moč – in s tem tudi veliko odgovornost. Od nas je odvisno, kako jo bomo uporabili. Odločiti se moramo, po kakšnem receptu bomo zgradili nov svet. Svet, ki bo vsem »v slast«.