Olja Grubić: Nam v slast

»Egalitarna mesta, celo regionalne konfederacije, so v zgodovini precej pogosti – egalitarne družine ali gospodinjstva pa ne.« David Graeber in David Wengrow

Čas tehnofundamentalizma oziroma podatkovnega kolonializma, v katerega smo vstopili, prinaša občutek negotovosti, prihodnost pa se zdi vse bolj podvržena politikam nadzora. Vstopamo v obdobje sprememb, a izid si težko predstavljamo kot srečen konec.

Čeprav se radi oziramo v preteklost in jo idealiziramo kot čas stabilnosti in varnosti, se velja vprašati: za koga je bil ta svet zares stabilen in varen?

Najbolj boleče izgube svoboščin se niso zgodile na ravni držav ali sistemov, temveč v najbolj intimnih prostorih – med spoloma, med generacijami, med vlogami znotraj gospodinjstev. Tam, kjer bi pričakovali toplino in varnost, se pogosto skriva najgloblja neenakost.

Toda zgodovina se nikoli ne ustavi. Vsaka generacija poruši stari svet in iz njegovih ruševin zgradi novega. A vprašanje ostaja: bo novi svet boljši? Biološko smo nagnjeni k preprostim rešitvam, graditi pa zahteva potrpežljivost; uničevati je lažje, hitreje.

Umetnica Olja Grubić s performansom Nam v slast nadaljuje študijo povezanosti hrane in prehranjevanja z identiteto, kulturo, družbo. Tokrat nas postavi na sladkobni vrtiljak nenehnega dela/ustvarjanja –  gradnje, rušenja, ponovne gradnje – ovitega v zanosno himnično glasbeno spremljavo, v nekakšno kontemplativno repeticijo, ki se razpira v polje družbenega-zasebnega-političnega ter preizprašuje, ali znamo svet ustvariti ne le po svoji meri, ampak vsem v slast.