Parquet Ball

29.11 pon 18:00 / Festivalna dvorana

30.11 / 18:00 – Festivalna dvorana1.12 / 18:00 – Festivalna dvorana

Inštalacija / performans
Ideja in koreografija: Mateja Bučar
Koprodukcija: DUM – društvo umetnikov, Zavod Maska
Premiera: 09.09.2020

Ob izidu 100. številke smo povabili umetnike, o katerih je Maska pisala, da si zamislijo projekt, ki bi ga uresničili v letu 2023, ob natisu jubilejne 200. številke, a ker nas čas vselej prehiteva in je revija v vmesnem času intenzivneje izhajala, obeležujemo okroglo že v letu 2020, bo prva izmed umetnic in umetnikov svoj projekt Parquet Ball predstavila Mateja Bučar.

Bolj kot le siceršnje nakazovanje vsebine, bistva predstave, njene skrivne poante in implikacije je naslov tukaj vse, ali kot zapoveduje sloviti latinski pregovor, nomen est omen. Parquet Ball nas sicer v prvi vrsti asociira na elaborirane dvoranske plese, bale, vrhunce družabnega življenja plesa v meščanski družbi: mogoče si predstavljamo, kako po razkošnih dvoranah krožijo pari v večernih oblekah, kako se ob slokih silhuetah v frakih vrti ‘muslin’… Vendar tej živopisni asociaciji nasproti stoji stroga dobesednost naslova Parquet Ball: krogla, narejena iz parketa, parketna žoga. V srcu predstave Mateje Bučar je dobesedna materializacija naslova, okrogel predmet, narejen iz parketa, ki se v svoji asociativni nemosti, avtoreferencialnosti in tavtološkosti, spiritus movens – ponovno dobesedno, ki se nekoliko uncannily, ob izmenjujoči se prisotnosti plesnega telesa, giblje po prostoru.

Inštalacija / performans
Ideja in koreografija: Mateja Bučar
Koprodukcija: DUM – društvo umetnikov, Zavod Maska
Premiera: 09.09.2020

Več o predstavi

Bolj kot dialog se med plesalko in žogo dogaja svojevrstna vzporednost, dogajanje brez dramatičnega loka intencionalne interakcije dveh akterk. Namesto tega v prostoru najdemo dve telesi, dve zasebni entiteti, ki izvajata  ena od druge razmeroma neodvisno

4koreografijo ter ustvarjata dva momenta, ki ju opredeljuje izrazita materialnost, gibanja in zvoka. Plesalka in krogla delujeta kot dve dinamični enoti, ki v materialni razliki med seboj uravnavata in merita svoje gibanje. Podobno, kot se zgodi pri naslovu, njuno gibanje navdaja podobna ambivalenca med bolj ali manj namernimi aluzijami na plesno tradicijo in izrazito reduktivnostjo koreografskih momentov, ki so zvedeni na anatomsko kvaliteto giba, njegovo funkcionalnost in fizičnost. Ta dvojnost preveva celotno dogajanje predstave: kljub pogostim reminiscencam na poteze  klasičnega baleta, presenetljivo opaznejšim v točkah, ki jih izvaja žoga, se pa vendarle ples dogaja kot študija lastne elementarnosti. Tako tudi baletni čevlji ene izmed plesalk služijo za ojačevanje materialnih aspektov giba, kot je trk enega topega predmeta ob drugega in surov, elementaren zvok, ki to spremlja. Refleksijo radikalne materialnosti predstava izrecno zgosti v  sekvencah, v katerih se v plesu znajdeta dve parketni žogi: po tem trenutku ni več dvoma, vse nastopajoče so le material, ki točkovno zadeva drug material in zarisuje  določeno arhe-shemo  teles plesnega gibanja.

Seciranje gibov v njihovi elementarnosti, členjenje plesnega giba na njegove  anatomske praelemente v ostrem odklonu od asociativne linije dvoranskega plesa na parketu ali  pa baleta orisuje določeno problematiko funkcionalnosti telesa in načinov, kako jo ples kultivira. Parquet Ball je v svoji oddaljenosti od parquet ball-a zgodba o plesu, ples o plesu  kot fenomenologiji giba in prostora. Pri tem številni momenti sklicevanja na modernizem niso naključni: predstava je del obeleževanja stote obletnice izida prve številke revija Maska, pelje nas torej v dvajseta leta 20. stoletja, čas Bauhausa in drugih modernih prelomnic, ki v različnih momentih predstave še kako najdejo svoj poklon. Ne nazadnje, predstavo v gibanje spravi parketna žoga, vase zaprti samoreferencialen objekt, ki istočasno povzema tako premišljevanje (plesnega, koreografskega) medija samega (tako ključno za siceršnjo prakso Bučarjeve) kot materializacijo samega prostora, prostor sam pa kot material umetniškega ustvarjanja. In kot sicer pri delu Mateje Bučar niti tukaj ne gre enostavno za sklep o tem, da je medij sporočilo: prej bi lahko njeno materialno shemo plesa v Parquet Ball razumeli kot iskanje tiste najbolj obče pragovorice telesa, ki je temelj univerzalnosti plesa, a hkrati vedno že povod in motivacija za njegove mnogotere kode.

Vladimir Vidmar

Ustvarjalci

Ideja in koreografija: Mateja Bučar
Vizualna podoba: Vadim Fiškin
Zvok: Borut Savski
Gibanje/ples/soustvarjanje: Kristina Aleksova, Maja Kalafatić
Izdelava Parquet Ball: Matija Jakin, MOJ HOBI
Vodja produkcije: Tina Dobnik

Koprodukcija: DUM – društvo umetnikov, Zavod Maska.
V sodelovanju z Narodno galerijo Ljubljana in Kinom Šiška.
Zahvaljujemo se: Stephanu Doppnerju, Aleši Valič, Zavodu ZET.
Projekt podpirajo tudi Mestna občina Ljubljana, Oddelek za Kulturo in Ministrstvo za kulturo RS, MGML.

Parquet Ball v javnosti

Plesni projekt Mateje Bučar je na premiero čakal 14 let
STA / 10. 9. 2020
“Človek začne razmišljati malo utopično, kaj bo naredil čez 14, 20 let,” je dejala koreografinja. Dodala je: “Tok misli me je pripeljal do parketnega plesa, po angleško parquet ball, ta dobesednost pa me je nato pripeljala do ideje žoge iz parketa.”

Poglej tudi

  • Zadnji projekti
  • Kolektiv PENG! na Novi pošti
  • knjiga = dogodek
  • Zračni most
  • Gejm
  • ..Maska ..100 let ..200 številk
  • Finale
  • Prekarnost ali samoupravljanje?
  • 100 let Maske
  • Seks in gledališče
  • Festival performansa
  • Vsi projekti