Za rekonstruktorje je še posebno zanimivo, kako ponovno uprizoriti naslednje elemente:

— vsakdanjost in neveščinskost
— nespektakularnost in skrajnost izvedbe
— svobodno improvizacijo ter folklorno in vojaško disciplino
— kolektivni um in neumnost
— odprt, neestetiziran in nelinearen jezik in politično angažiranost

Rekonstrukcija predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki današnjemu gledalcu ne prinaša samo duha časa s konca 60. let, saj ne gre za obujanje in muzejsko rekonstruiranje nekega minulega dogodka, ampak za preizpraševanje vpisa zgodovinskega dogodka v današnji čas, ko sta upor in eksperiment otopela in izrinjena na margino družbenega in kulturnega dogajanja oziroma na kratko pripuščena v širšo javnost kot hitro prebavljeni medijski škandal. O Pupiliji se je veliko govorilo, vseeno pa je to del slovenske gledališke zgodovine, ki figurira le kot kuriozum.

Pupilijina političnost je bila v upiranju vsem oblikam avtoritet in ne v neposrednem izražanju političnega protesta. Pupilija se distancira, norčuje in subvertira avtoritete od zunanjih (država, narod, partija, cerkev, trg) do notranjih (gledališče in estetika). Z neverjetno sugestivno, a skorajda nedolžno govorico z lahkoto pritegne tudi današnjega gledalca. Rekonstrukcija izpostavlja tudi nekatera vprašanja, ki nekoliko polemično nastopajo do dosedanjih interpretacij predstave. Večina interpretacij namreč poudarja ritualnost predstave, čeprav je iz današnje perspektive razvidno, da je bila v izvedbi igralcev vidna distanca do ekspresivnosti, značilne za 60. leta. V tem je tudi bistvena razlika med Pupilijo in denimo Living Theatrom.

Naslednja razsežnost, ki jo rekonstrukcija želi izpostaviti, je vpeljava sodobnega plesa. Za vse države socializma ali komunizma je značilno, da so ovirale razvoj umetniškega plesa, zato se je plesnost prebijala skozi eksperimentalne scenske oblike. Rekonstrukcija reaktualizira tudi vprašanje kolektivov, krogov oziroma “scene” v družbah neoliberalnega kapitalizma.

Rekonstrukcija in režija: Janez Janša
Ustvarjalci in izvajalci: Aleksandra Balmazović, Gregor Cvetko, Dražen Dragojevič, Lado Jakša, Alja Kapun, Boštjan Narat, Matjaž Pikalo, Dejan Srhoj, Ajda Toman, Irena Tomažin, Grega Zorc
Glasba: Gregor Cvetko, Lado Jakša, Boštjan Narat
Tehnično vodstvo: Igor Remeta
Asistent režije: Samo Gosarič
Projekcije: Samo Gosarič, Janez Janša, Igor Štromajer
Snemalci: Gregor Lipičar, Iztok Sajdl
Montažer: Gorazd Kernel
Maska: Barbara Pavlin
Fotografija: Marcandrea Bragalini
Izvršna producentka: Barbara Hribar
Postprodukcija: Tina Dobnik
Produkcija: Maska
Koprodukcija: Festival Ex-Ponto, Bunker – Stara mestna elektrarna
Koproducent videa: Videoprodukcija Kregar

Pokrovitelji: Revija Elle
Program Maske sofinancirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.
Za pomoč se zahvaljujemo: Center in galerija P-74, Festival Ljubljana, RTV Slovenija.
Posebna zahvala vsem članom izvirne zasedbe predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki še posebno Dušanu Jovanoviću, Ivu Svetini, Barbari Levstik in Goranki Kreačič

Blaž Lukan: Tri predstave v eni sami
Delo / 28.9. 2006
Pupilijin ludizem pa je osvobajajoč še danes, hkrati pa – če znova povzamem Kozaka – s svojo razpetostjo med erosom in tanatosom daje lastnemu početju tudi ontološke dimenzije. Če je erotična komponenta danes nekoliko zanemarljiva je tanatična vsega spoštovanja vredna: znamenita kokoš in njena smrt, ki se je pravzaprav ohranila kot simbol za izvirno Pupilijo, je namreč učinkovita še danes. /…/ Pupilija je zadela v živo, pa naj se v živo prebrani Snojevi kritiki iz takratnega Dela danes še tako posmehujemo. Kaj ali koga – če povemo z nekoliko drastične ironije – bi bilo treba zaklati danes, da bi javnosti dosegli podoben efekt?

Rok Vevar: Original, ponovitev in razlika
Večer / 28.9. 2006
Sledilo je mučno čakanje in odkrito rečeno: tudi Kuro je demokracija vznemirila. V tistih mučnih minutah si spodaj podpisani nisem mogel kaj, da ne bi pomislil: “Poglej, poglej, Kura nas gleda…“ Takoj zatem me je obšlo: “Matkurja! Ali je bolj avtentično doživetje (slovenske) demokracije sploh mogoče?“

Matej Bogataj: Najboljši ribiči ne lovijo več
Večer / 30.9.2006
Da ne bo pomote; ob rekonstrukciji predstave Pupilija, papa Pupilo pa pupilčki prejšnji teden, na kateri so konec šestdesetih prvotno zaklali kuro, zdaj pa to ne gre več tako zlahka in po zakonu (kako hitro napreduje zavest!) in so provocirali prostovoljca iz publike, naj to stori, ni dosti manjkalo, da bi izstopil in opravil. Vzel na zgražanje tistih, ki se v intimi bašejo s kebabi in piščančjimi salamami, na sprejemih pa “samo”  z na klavničnih odpadkih zrejenimi lososi in brancini, umor nase, razkril družbeno poštirkanost in hipokrizijo, kot sta jo v svojih klavskih performansih Hermann Nitsch in Franc Purg, Bravo!

Matjaž Pograjc: Brezglava kura napadla brezglavega režiserja
Blog – Življenje je najboljše maščevanje /19. 10. 2006
»Zgodovina se mora ponoviti, najprej kot tragedija in potem kot farsa. Zato predlagam Hrvatinu, da namesto kure zakolje kar sebe. Še bolje pa bi bilo, če bi ogromna kura zaklala njega in Jovanoviča skupaj.«

Dušan Jovanović: Navzven podoba raza, navznoter pekel
Dnevnik / 30. 9. 2006
“Ali je mogoče, da so v življenju razdalje, iz katerih se človek ne prepozna več?“ bi se na mojem mestu vprašal Krleža. Zame je bil popoln šok, ko sem med Hrvatinovo predstavo zrl v svoj mladostni mentalni profil.                                                           

Benka Pulko: Pupilija, Papa Pupilo pa Pupilčki
Benka Pulko’s Blog / 26.9.2006
Na prvi pogled je rekonstrukcija revolucionarnega dela kurbarija, kjer en kaže rit in si ga meče na roko, drugi natepava veliko, v globus obarvano gumijasto žogo, ena si pritiska na jošek že zdavnaj odraslega mladiča, vsi ostali pa kopulirajo povprek, da še najbolj liberalnemu gledalcu ni nič več jasno.
A povem vam, da je dogajanje na odru v primerjavi z originalno sceno konzervativno in zadržano.

O rekosntrukciji kultne presrave gledališča Pupilije Ferkeverk
Radio Slovenija 1 / Danes ob 13ih / 21. 9. 2006
“Pa obnovljena predstava danes? Vzporedno se odvijata dve, ki sta v živo in po čudežu ohranjen posnetek izvirne. Virno rekonstrukcijo dopolnjujejo posnetki razgovorov s člani prve zasedbe, odrski napotki in navedki iz kritik, kar vse bogati dokumentarno razsežnost, oslabi pa njen tempo, oziroma intenziteto. A Maski, režiserju Emilu Hrvatinu in ekipi vse priznanje. Pozabi so iztrgali enega zamolčanih mejnikov sodobnega slovenskega gledališča._Dušan Rogelj, član izvirne zasedbe

Boris A. Novak: Najpomembnejša stvar na svetu je bonton
Dnevnik /  30. 9. 2006
Današnja oživitev Pupilije je obenem interpretacija, komentar, refleksija v dvojnem smislu – v etimološkem pomenu odseva in v pomenu premisleka. In navdalo me je domotožje po neznanskem pogumu, ki je vodil umetnike šestdesetih let.

Klavdija Figelj: Zakaj kokoš ni bila obgavljena?
Primorske novice / 25. 8. 2006
»Pa še vprašanje iz publike: “Zakaj ni prišlo do uboja kokoši? “ Kdo je to prepovedal? Izkazalo se je, da je prišlo do samocenzure, kajti po sveže novem zakonu zakola ni možno izvesti kjer koli in kadar koli, tvegali bi poldrugi milijon kazni, zato so se odločili, da tega akta ne izvedejo. Lep primer novih okoliščin.«

Nika Arhar: Kult trinajstega Ex Ponta
Radio Študent / 22. 9. 2006
Predstava, ki naj bi se začela ob osmih, je zamujala pol ure. Oziroma natančneje rečeno, predstava se je že začela, ko smo gledalci smeli vstopiti v dvorano. Kmalu je namreč postalo jasno, da je “zamujanje” del predstave, saj naj bi le-ta temeljila na rušenju vsakršnih avtoritet, tudi restrikcij, ki jih postavlja sam teater. Ena izmed teh je tudi ta, da se predstava začne šele, ko se gledalci usedejo.

Maja Megla: Bo kura tokrat preživela? / Gledališka rekosntrukicja
Sobotna priloga / Interjvu z Dušanom Jovanovićem in Emilom Hrvatinom / 16. 9. 2006
»Mislim, da je ta ideja teatrsko produktivna, in sem zelo raznežen, ko to gledam. Zelo sem hvaležen Emilu, da se je tega lotil.«_Dušan Jovanović

Gregor Butala: Predstave, ki jih “ni bilo”
Dnevnik / 22. 9. 2006
Hrvatinova rekonstrukcija se prav preko svoje nadgradnje izogne nevarnosti padca v banalnost, obenem pa gledalcu ponudi vpogled v nekatere umetniške razsežnosti prvotne predstave, ki so bile v njenem času zaradi šokantnosti spregledane (in so morda aktualne še danes), pa čeprav za ceno tega, da rekonstrukcija bolj kot umetniško delo, ki nas zadeva tukaj in zdaj, spremljamo kot zabavno (in v vseh pogledih dobrodošlo) informacijo o nekem zgodovinskem dogodku.

V objekivu / Mučenje živali št. 1 – kokoš
NeDelo / 24. 9. 2006
Plesalec Dejan Srhoj, ki je v predstavi Pupilija, papa Pupilo pa pupilčki v rokah držal živo belo kokoš in jo ob koncu ponujal junaku med gledalci, ki bi jo bil pripravljen zaklati, je vabil zaman. Pred nekaj manj kot štiridesetimi leti, ko so pupilijo prvič uprizorili, so nastopajoči kokoš tares pokončali. Tokratno rekonstrukcijo je kokoš preživela tako zaradi vika in krika aktivistov za zaščito šivali kot drugačnega razmišljanja ljudi. Kljub temu je predstava dosegla svoj namen.

Ana Tasić: Predstava kot živi esej
Politika (SRB) / 21. 9. 2007
Eden od pomembnih aspektov Janševe predstave je problematizacija odnosa med izvajalci in publiko, ki se najbolj reprezentativno kaže v rekonstrukciji zloglasnega provokativnega prizora klanja kokoši. Za razliko od izvorne predstave, kjer je ritualno ubijanje potekalo po načrtu, Janša vključi publiko in jo prosi, naj glasuje, izbere med štirimi možnostmi in demokratično odloči o usodi kokoške. Publika je zdaj partner izvajalcem saj neposredno sodeluje v ustvarjanju gledališča. V tem kontekstu odrska situacija ni več v centru pozornosti, pač pa fokus prevzame odnos med odrom in auditorijem. S takšnim vključevanjem publike postane gledališče dinamičen in nepredvidljiv akt komunikacije in prelomi z tradicionalnim konceptom gledališča kot vnaprej postavljene umetnosti predstavljanja.

Jože Snoj: Zavestni ali nezavedni rablji?
Delo, str. 8. / 31. 10. 1969
K Hudiču z vami, člani ad hoc igralske skupine Pupilije Ferkeverk, da bi vas nikoli ne srečal: zelene preobjedence, mladostniško vsevedne naduteže, skrunilce kruha, ljubezni in domovine, perverzneže, degenerirance, sadiste/…/

Drago Marušič: Kdo je ubil Pupilijo Ferkverk
Katedra / 2. 12. 1969
Brezupno in komično bi bilo se veseliti, da smo prišli do take svobode, ko lahko vsakdo izraža kar mu pride na misel.

Veno Taufer: Eksperimentalno gledališče v Križankah: Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki
Naši razgledi / 7. 11.  1969
Če se strinjamo ali ne in četudi vržemo na oder ogrizek hruške kot se je primerilo na premierski predstavi, smrt bele kure je bila tudi smrt literarnega, samo estetsko funkcionalnega gledališča na Slovenskem.

Ivica Božovičar: Kaj je nova Pupilija…
Dnevnik / 31. 10. 1969
Nikakor pa ne moremo zagovarjati vsega v imenu novih iskanj, novih umetniških izpovedi, zlasti ne stvari, ki so šla mimo običajnih norm kvalitetnega, mimo priznanih norm, etike in estetike.

Andrej Trupej: Pupilija papa Pupilo pa Pupilički
Mladina / 3.11. 1969
Brez pretiravanja lahko priznamo, da smo se ob Pupiliji in njeni skromni gledališki dejavnosti zabavali, ker je bila pač sveža, mladostna, ljubka in kljub spotakljivosti tako vsakdanje odkrita, da ji njene sproščenosti ne moramo očitati.

Ivan Cimerman: Pupilija in Pupilčki
Pavliha / 11. 11. 1969
Najprej so mi skoraj izruvali »kulturno« dušo, nato sem nemo nekomu izruval vstopnico.