Republika Slovenija
Predstava, ki se za vaš denar igra že 25 let.
To je predstava Republika Slovenija. V njej upokojeni obveščevalec pove zgodbo o štetju milijonov, nato se šesterica pomembnih mož, predsednikov in ministrov, za okroglo mizo igra z orožjem in človeškimi usodami, na koncu pa se skupina vojakov loti vohuna. To je predstava Republika Slovenija. Traja petindvajset let in narejena je z vašim denarjem. In ves ta čas ste – kot statisti ali glavni igralci – njen del.
Vsi avtorji predstave bodo ostali anonimni. Posameznik v tem kontekstu preprosto ni pomemben. Pomembna je država.
Dokumentarna predstava
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Zavod Maska
Premiera: 20. 04. 2016
Predstava v javnosti
Melita Forstnerič Hajnšek: Stvarnost večja od stvarnosti
Večer / 2. 5. 2016
Republika Slovenija najprej ni politično gledališče, je koncentrat čiste politike na odru, postdramski, postpolitični teater. Rekonstruira nekatere bistvene politične in kriminalne dogodke iz embrionalnega časa nastajanja države, ki ne sodijo v slavna poglavja nacionalne zgodovine, ampak v črno kroniko in kriminal. S suho izpovednostjo in brezimnostjo predstave je še podčrtana srhljivost realnosti, v kateri se je kalilo jeklo države. […] Nobenega moraliziranja ni v predstavi, le k porogu in tihemu krohotu navznoter te žene. Pa v jezo, nemočen bes. Kako globoko je zaorala Republika Slovenija na odru? Globlje kot marsikaj, marsikdo pred njo. Če že medijska razkritja in pravosodni epilogi niso bili dovolj za razjasnjevanje, kaj šele katarzo ob srhljivih dogodkih, je morda oder (edini) pravi kraj?
Svetlana Slapšak: Gledališče, druga lokacija parlamenta
Večer, 30. 4. 2016
Dramatiki, požrite se – kakšna imenitna študija likov, idejnih tokov, transparentnosti politike, nepričakovane iskrenosti, skorajda filozofskih poglabljanj v vprašanje resnice, javnosti, politike, splošno človeškega. V najožjem krogu lahko politiki govorijo zunaj ograd lesenega jezika, ki so ga sicer uporabljali. Iskrenost je včasih naravnost ganljiva, neprimerno bolj prisotna pri tistih, ki bi hoteli manj lagati, kot pri tistih, ki so vajeni lagati. […] Tukaj verzije, popolna dokumentacija, objektivnost z vsakega zornega kota pravzaprav ne morejo ničesar pojasniti in dejansko je potrebna igra, bogata, profesionalna, vživeta in doživeta igra, gledališče v blišču svoje slave, kot predstava nečesa drugega. Šele tedaj, na vrhuncu svoje performativne prepričljivosti, gledališče doseže tisto ‘služenje narodu’, ki ga od njega že desetletja ali morda še dlje sploh ne pričakujemo več.
Janez Pipan: Za določen čas: O rečeh države
Dnevnik / 30. 4. 2016
Vsaka država temelji na zločinu, smo se učili v naših mlajših časih. V redu, toda ali naj to pomeni, da država Slovenija potemtakem temelji na kriminalnih dejanjih, da smo vsi mi državljani mafijske države, kot nam sugerira predstava? To je tisti udarec v želodec, in to vprašanje je razlog, da si je predstavo treba ogledati. Da bi se vsega še enkrat spomnili, da bi (kot Ojdip) nemara spoznali sami sebe in evidentirali kontekst, ki iz naše zdajšnjosti izdeluje umazano zgodovino. Ne le da bi (za hip) spregledali, potem pa svoje izbuljene poglede žrtvovali novim slepitvam, temveč, nekoč v prihodnosti morda, tudi ukrepali. Kot državljani.
Janez Markeš: Usoda ujeta v zapisnik
Delo / Sobotna priloga / 23. 5. 2016
Gledališka predstava je skupaj z igralci, nekdanjimi državnimi sodelavci in novinarji storila to, česar v več kakor dvajsetih letih nista zmogla niti uradna politika niti pravosodje. Mar ni to dokaz, kako zelo Slovenija potrebuje civilno družbo in njeno kulturo? Ne le da je ta opravila posel politike, postavlja tudi alternativno zavezujoče stališče. Slovenija zdaj nima samo enega in edinega. Kajnovega.
Tanja Lesničar – Pučko: Subjektiv o izginulem kuferčku
Dnevnik / Objektiv / 25. 4. 2916
Res je ljubka, takole v retrospektivi, ta ‘mlada demokracija’, ki bi novo državo, a še vedno preverjene stare metode o dveh resnicah. No, v resnici sta resnici več kot dve, kar pet jih je, in to vidimo šele, ko se gledalci/državljani preselimo v Depalo vas. Tam drvijo avtomobili, skačejo naokrog specialci, tepejo Smolnikarja. In to kar na pet načinov, pravi rašomon. Morisovci namreč trdijo, da so ga le malo krepkeje prijeli, on trdi, da so ga ornk prebutali, policija pravi, da so prišli naknadno, in potem je tu še znamenita hruška, ki se tudi spominja, kako se je Smolnikar od jeze vanjo butal.
Republika Slovenija
TV Slovenija / Studio City / 9. 5. 2916
Andrew Haydon: Republika Slovenija – Mladinsko, Ljubljana
Postcards from the Gods (blog) / 21. 5. 2016
Ampak, Jezus, ja! Tako se dela politični teater. Tako javno gledališče naredi GROMOZANSKO GESTO. Forenzično, eksplozivno, s pomočjo še žive nerešene pravne zadeve v zvezi z državo. In iz tega napravi komad, s katerim »počasti« 25 let samostojnosti.
