Sabat

Prvi del temelji na dokumentarno-analitični raziskavi čarovniških procesov, osredotočeni na resnične primere žensk, ki so bile obtožene čarovništva in so prestale sojenja. Preučuje širši družbeno-politični in gospodarski kontekst teh procesov, s poudarkom na vlogi žensk v družbi in razlogih, zakaj so bile razumljene kot grožnja. Posebej se posveti obravnavi ženskega telesa – kako se je fizična travma, ki jo je telo doživelo, prenesla v prisilna priznanja in končna pričevanja.

Razpira tudi razmerje med ženskami in »hudiči«, s katerimi naj bi sklepale pakte – ti pogosto odsevajo lastnosti njihovih zlorabljavcev: sodnikov, gospodarjev, duhovnikov, posiljevalcev.

Raziskava se razširi s finančnega ozadja – od kmetic in suženj do meščank, plemkinj in princes – ter analizira, kako so družbeni položaj, finančna odvisnost ali samostojnost vplivali na razplet procesov. Tako projekt razkrije marginalizirane skupine tistega časa, sisteme zaščite in zatiranja ter specifične položaje žensk znotraj različnih geografskih in zgodovinskih kontekstov.

Prvi del zato ne obravnava čarovništva kot folklornega ali nadnaravnega pojava, temveč kot mehanizem nadzora, kaznovanja in odstranjevanja nezaželenih teles. Zdaj delno mitiziran pojem čarovništva imenuje s pravim imenom: femicid.

Drugi del izhaja iz mitološkega motiva sabta – nočnih zborovanj čarovnic – vendar ga razstavi in preoblikuje v simbol nekdanje ženske skupnosti, v kateri je krožilo znanje o telesu, zdravju, spolnosti in skrbi. Sabat, ki je bil v patriarhalnem imaginariju demoniziran kot kraj razuzdanosti in grožnje redu, se preobrazi v prostor opolnomočenja, bližine in prenosa znanja. Drugi del raziskuje znanja in rituale, ki so jih čarovniški procesi z logiko femicida izbrisali: poznavanje kontracepcije, zavračanje ali sprejemanje materinstva, spolni užitek, telesno avtonomijo, skupne prostore in žensko solidarnost. Zanima ga, kako so ta znanja postala kriminalizirana in grešna, kako so bili skupnostni prostori žensk potisnjeni v zasebnost doma, ter kako je bila skupna praksa skrbi razpršena in tabuizirana.

Predstavi se skupnost, ki bi lahko obstajala onkraj represivnih struktur – in se ponekod morda tudi je. Ožigosano in zlorabljeno telo iz prvega dela se tukaj, skozi zgodovinsko restavracijo, opolnomoči. Drugi del tako nakaže možnost druge zgodovine – zgodovine, v kateri žensko telo ni omejeno na nalogo rojevanja, pri čemer ni postalo eden od tihih strojev industrijske produkcije.

Projekt opozarja na neposredne posledice femicida: binarno dojemanje zgodovine, izbris alternativnih ureditev ter izginotje prostorov upora in skupne emancipacije ter se hkrati ozira po mogočih novih modelih družbene ureditve v razmerju do spola, ki ga obravnava odprto in spremenljivo.