Slaba družba
Vito Weis, ena najbolj prepoznavnih igralskih prezenc, ki brezkompromisno stopa pred občinstvo, je tokrat udaril s samostojnim avtorskim prvencem. A ga je pri snovanju presenetila nenadnost pandemije in porušila vse zamisli in nastavke. Porušila je avtorjev ustvarjalni (ne)mir in pristop, saj je ne nazadnje do temeljev zamajala prav vsa pravila človekovega delovanja, tudi umetniškega, obenem pa razprla nova, neznana obzorja in možnost za drugačne premisleke. Z izolacijo je prinesla tudi izjemno močno psihično negotovost in … novo družbo. Naenkrat smo ostali sami, sami s seboj.
Slaba družba je tako čisti odlitek duha časa, ki krvavo potrebuje gledalce. Odlitek, oluščen besed in malone vseh odrskih iluzij, a vendarle polnokrvna gledališka izkušnja. Odlitek, ki se gledalcu ne vsiljuje, a mu ponudi »mnogobarvno« jukstapozicijo gledaliških slik, s katerimi se avtor dotakne številnih žgočih vprašanj trenutka, ki ga živimo. Hkrati pa začinjeno z glasbo iz nekih drugih časov, časov neke druge epidemije.
Avtorski projekt
Režija: Vito Weis
Koprodukcija: Nova pošta (Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana), Moment
Spletna premiera 28. 12. 2020
Premiera: 11. 5. 2021
Ustvarjalci
Režija, scenografija, kostumografija in izvedba: Vito Weis
Svetovanje za režijo: Žiga Divjak
Svetovanje za gib: Nina Pertot Weis
Svetovanje za glasbo in oblikovanje zvoka: Tomaž Grom
Dramaturško svetovanje in pomoč pri konceptu: Žiga Divjak, Nina Pertot Weis, Tomaž Grom
Oblikovanje luči: Vito Weis, Igor Remeta
Vodja tehnike: Igor Remeta
Producentki: Tina Dobnik (Nova pošta), Nika Bezeljak (Moment)
Slaba družba v javnosti
Gregor Butala: Osamosvojene gledališke podobe
Dnevnik / 10. 5. 2021
Toda od začetka procesa, pri katerem so sodelovali še Žiga Divjak, Nina Pertot Weis in Tomaž Grom, so se zaradi pandemije razmere za delo v gledališču močno spremenile. Tako je Weis jeseni ob ponovnem zaprtju kulturnih ustanov zavrgel ves do takrat nabrani material in začel iz nič, v izolaciji pa je tematika izpraznjenosti in samote postala novo izhodišče, kjer se mu, kot pravi Weis, ni bilo več treba ozirati na to, kakšna bi morala biti predstava te vrste in kaj naj bi ponudila gledalcu.
Nina Gostiša: Pustiti sled v gledalcu je največja dragocenost_Vito Wies
Delo / intervju / 14. 5. 2021
“Zdi se mi, da še nisem bil tako razgaljen na odru kot v tej predstavi. Seveda tudi zato, ker sem sam, predvsem pa v smislu odločitve, kaj bom počel, kako se bom tega lotil. V vsakem primeru moraš v teatru vedno tvegati, če ne, lahko hitro postaneš samozadosten. Morda prav v smislu krhkosti, da ne zavzameš pozicije, ko ti je vseeno, kaj si bo gledalec mislil ali kako bo nekaj sprejel. Vsak je pomemben.”_Vito Weis
Petra Tanko: Slaba družba
MMC RTV Slovenija in Radio Slovenija / program ARS / 12. 5. 2021
Lahko bi rekli, da je predstava Slaba družba hudičevo dobra ljubezenska zgodba. Predanost, potrpežljivost, žrtvovanje, angažiranost, raziskovanje, male zmage, veliki napori … vse to se motivno prepleta, vendar predstava ne govori zgodbe dveh zaljubljencev, temveč o ljubezni do gledališča, ki za igralca brez gledalcev ne obstaja.
Gregor Butala: Kritika avtorskega projekta Slaba družba: Vse tisto, kar v gledališču ni predstava
Dnevnik / 12. 5. 2021
V njej Weis skozi izčiščen, zgolj gledališču lasten jezik spregovori o vsem, kar je pred (in za) predstavo, pa naj gre za ustvarjalno negotovost, trenutke praznega teka, nenehno testiranje možnosti ter preverjanje že ustvarjenega, spraševanje o smislu svojega početja, prežemanje pogosto nasprotujočih si silnic, idej in rešitev, breme želja in pričakovanj. Ali pa preprosto za zvok utripa igralčevega srca.
A. J.: V “Slabi družbi”, a vsaj v živo pred gledalci
MMC RTV SLO / 11. 5. 2021
Weis je v intervjuju z dramaturginjo SMG-ja Urško Brodar povedal, da je izhodišče za projekt nastalo že leta 2019. “In sicer empatija, dobrota in razdajanje. Torej kaj pomeni biti dober človek, dober umetnik. Izhajal sem iz avtorefleksivne pozicije in sem se imel namen bolj kot ne ukvarjati s sabo, s svojim dotedanjim delom, s tem, kakšno gledališče si želim ustvarjati in kakšno pravzaprav ustvarjam.”
Anja Radaljac: Ocenjujemo: Slaba družba
Delo / 7. 6. 2020
Narativ predstave se tvori skozi serijo sekvenc vsebinsko in tematsko poenotenih slik (slike s stoli, s pelerino, z lučnimi kabli, z mikrofonom itd.), ki jih je mogoče interpretirati različno – tako naj tudi analiza, podana v tej kritiki, ne bo razumljena kot edina možna –, skupna pa jim je mestoma osupljiva, skorajda eterična estetika, s katero Weis prepričljivo ustvari pregovorno čarovnijo gledališča.
Evelin Bizjak: Performativni potencial surove materialnosti
Neodvisni / 8. 6. 2021
Gledališče zaživi kot kompleksen prostor raznotere pokrajinskosti. Podobe nastajajo s časom in v času, gradijo se postopoma, prek plastenja. Nekatere zapolnjujejo materialne, druge zvočne prostore, vse pa se v celoto združijo v gledalcu, ki jim dodeli svoj pomen. Tako je gledalčev receptivni in interpretativni aparat aktiviran močneje kot v kakšni iluzije polni uprizoritvi.
