Solo

Nina Gostiša: Ekskurz v neraziskano
Delo / 25. 8. 2021
Izstop iz cone udobja tako eni kot drugi strani – njej, ki želi izkusiti vse, kar ji priložnost ponuja, ter se jim dovoli voditi, a tu pa tam ne more iz svoje kože, in njim, ki jim je vodenje dopuščeno – omogoča raziskovanje druge perspektive, hkrati pa njeno lažje razumevanje.

Brina Jenček: Grlom u jagode
Radio Študent / 27. 8. 2021
Solo deluje kot ljubezensko pismo gledališču, gledalcem, soigralcem in podpornikom, ki so Rajić Kranjac oblikovali ter jo pripeljali do te točke. Hkrati s kritiko gledališča, preizpraševanjem njegovega smisla in deklaracijo pesimističnega občutka nemoči, da bi z gledališkimi gestami dejansko kar koli spremenili, ustvari gledališko utopijo, ki se sama sprevrže v antiutopijo in s tem postane jasen izraz predanosti gledališču, kakršno koli to že je.

Nina Rajić Kranjac za STA: Gledalci bodo v Solu priče (ne)zmožnosti bivanja s samim seboj pred drugimi
STA / intervju / 20. 8. 2021
Raziskovali smo, kako vse lahko v nekem “solu” konvencijo forme razbijamo in sestavljamo glede na zgoraj omenjeno (ne)zmožnost bivanja s samim sabo pred drugimi. Hkrati je Solo zgolj naslov in mogoče namig, da uprizoritev govori o neki vrsti samote. Mi smo opazovali, kje in na kakšen način je človek sam. Sam kot ustvarjalec, partner, človek v obče… In v takšnih situacijah nam je bilo najmanj zanimivo, da to dogodkovno sproža ena oseba, preprosto ni funkcioniralo.

Ana Rozman: Nina Rajić Kranjac se prelevi v pripovedovalko lastnega življenja
Radio Slovenija / ARS program / 19. 8. 2021

Gregor Butala: Nina Rajić Kranjac, gledališka režiserka: Potovanje proti živi skupnosti
Dnevnik / intervju / 19. 8. 2021
»Vstopna točka je bila pravzaprav moje vabilo sodelavcem, v katerem sem pojasnila razloge, da se lotevam tega projekta, in navedla, s katerimi materiali bi se želela srečevati. Med temi so bile tudi izbrane pesmi srbske pesnice in dramatičarke Milene Marković – ta je nekoč na vprašanje, čemu vendar je izdala še eno pesniško zbirko, odgovorila: zato, ker lahko pesnik včasih tudi reši življenje; ker je morda prav neka pesem edini razlog, da se nekdo ne bo ubil. Ta preprosta izjava pove nekaj pomembnega o umetnosti – tudi ko se ustvarjalec počuti, kot da je edini, ki se ukvarja z nekim vprašanjem ali temo, da je torej sam s svojim problemom, je v resnici že tudi del širše družbe.«

Gregor Butala: Med plastičnim pujsom in pečenimi paprikami
Dnevnik / 24. 8. 2021
Gre za svojevrstno »rekapitulacijo« njenega dosedanjega dela in odnosa z gledališčem, ki ga na trenutni točki, kot se zdi, zaznamuje tudi večno vprašanje o (ne)moči umetnosti in s tem posledično o njenem smislu oziroma pomenu. Ta je seveda izmuzljiv, česar se dobro zaveda tudi uprizoritev, ki se svojega »predmeta« loteva večplastno, a s prevladujočo ironično držo, kot nekakšne zafrkljive študije primera, ki v neformalnem vzdušju meša performans, improvizacijo in hepening, občasno zaide tudi v resnejše tone, a jih nato spet kmalu sprosti v igrivem nizanju (avto)biografskih drobcev, gledaliških anekdot, internih štosov, citatov ter samocitatov, a tudi raznih formativnih poudarkov, ki tako ali drugače določajo osebnost in delo protagonistke.

Magda Tušar: V kolektivni igri in avtorstvu o sebi, gledalcu in gledališču
Radio Slovenija / ARS program / oddaja Oder / 31. 8. 2021
Gre za prelomno predstavo za režiserko, ki v svojem desetem projektu različne pozicije in dogajalne prostore združuje v hibridno gledališko formo, preskuša kaj gledališče kot medij dopušča, kako ga širiti, si z njim postavljati nove in nove izzive.

Petra Vidali: “Grlom u jagode” ali solo brez talona Nine Rajić Kranjac
Večer / 1. 9. 2021
Jeziku otroštva NRK je dala sodobna slovenska stvarnost ideološki predznak. Govoriti velik del predstave srbsko bi lahko bila tudi politična gesta. (Ki v nacionalnih gledališčih v takšni obliki ne bi bila mogoča.) Ampak v Solu se zdi to predvsem izbira jezika spontanosti, improvizacije, gledališča kot igre, cirkusa, žura. Kot je v gledališkem listu napisal Tibor Hrs Pandur: »Teater je sofisticiran cirkus.«

Zala Dobovšek: Kriza ali razcvet identitete?
Neodvisni / 8. 9. 2021
Tukaj se občinstvo pridruži vsem predhodnim realnostim, s tem pa se estetika političnosti osebnega obrne navzven v političnost javnosti, pri tem pa skoraj štiriurnemu dogodku uspe, kljub predhodnim pesimističnim pomislekom o smislu gledališča, zanetiti kolektivno zavezništvo o nujnosti umetnosti. Še toliko bolj zdaj, v teh časih, ob tej vladi, ob tem virusu.

Natasha Tripney: SOLO
SEE STAGE / reviews / 6. 4. 2022
Solo je intenzivno teatralno in neverjetno razburljivo gledališko delo. Prekleto razburljivo. Je kot živa umetniška oblika in kot ekipni šport, kot dejanje zaupanja in tveganja, dihanjainznoja, ranljivosti in izpostavljenosti, kaosa in katarze. (zapis je v angleškem jeziku)

Patricija Maličev: »Živi svoje sanje – je kapitalistična prevara« (Nina Rajić Kranjac)
Delo / Sobotna priloga / intervju / 18. 4. 2022
»Dogodek smo naslovili kot solo. Ampak sočasno delujemo kot kolektiv. Govorimo in gradimo prostore in atmosfere o strašljivi samoti posameznika, a slednji se dogajajo vpričo vseh drugih in morda tudi zaradi njih. Zanimalo nas je pogojevanje posameznika v družbi. Zanimala nas je odgovornost družbe do tega posameznika. Natančneje, kako se ustvarjalec lahko razvija, se sploh lahko levi mimo okolja? In ali se okolje zaveda, kolikšen vpliv ima lahko na posameznika? Je vztrajanje na statusni margini res vprašanje posameznika ali je to odraz družbe, ki ga prav na margini potrebuje? Zato da lahko celo polje kulture in umetnosti v političnem smislu kastriramo, izničimo njeno pomembnost, nalogo in moč. Celo njen domet. Kulturi je namenjen manj kot odstotek državnega proračuna … V takem okolju je vreden paradoksalno tisti, ki je že mrtev in se mu je zgodila krivica, ker je za časa življenja in dela bil spregledan. Peklensko. Tak človek je za Slovenijo bolj »alter«, bolj kulturniško »pristen«, bolj »uporniški«, bolj vreden termina; talentiran, požrtvovalen, »slovenski umetnik«. Predvsem pa je tak umetnik poceni! Posthumno postane narodno blago, vanj pa ni bilo treba vlagati.

Lahko bi rekla, da je Solo punk improvizacija na omenjeno temo. Je štiri- ali večurna improvizacija v dveh delih. Prvi temelji na odrskem prevajanju prav tega »fatalnega propada kulture in njenega prostora«. In drugi, ki se formira iz konkretne zasede privatnega parkirišča, kjer se skupina ljudi, ki jih druži delo, odloči v žanru Duška Kovačevića z ostrim posmehom kljubovati omenjenemu propadu. Ta »pobebavljena« družina hoče vztrajati v snegu, dežju, soncu, mrazu in vpiti po svoji pomembnosti dolgo v noč.«

Obrazložitev žirije 56. Bitefa
1. 10. 2022
»Prvo nagrado prejme pogumno, strastno in edinstveno raziskovanje temeljnih vprašanj gledališča v sedanjem trenutku, raziskovanje, ki sega tako v preteklost kot v prihodnost in nam ga z divjo energijo predstavljajo štirje izjemni misleci, avtorji, performerji. Vabijo nas na vznemirljivo in tvegano popotovanje skozi samoodkrivanje, konflikte, spomine, prizore, pesmi in mite, ki nas vodijo v različne gledališke prostore in forme ter se sklenejo s slovesnostjo, ki slavi povezanost in našo človeško nepopolnost.«_Haris Pašović, Ana Tomović, Gordana Popović, Ana Tasić in Borka Golubović Trebješanin