Splet okoliščin
Splet okoliščin je nadaljevanje dela in dialoga umetnice Irene Tomažin tokrat z umetnico Josephine Evrard z/med glasom, telesom, besedo, zvokom, gibom, prostorom… je nadaljevanje igre razdvojevanja, cepljenja, poenotenja, podvojevanja, igre dvojnega in enega, igre med dvojnikom in razdvojenim, med eno samo persono in njeno senco – senco izrisevanja še ne zgodenega na podlagi sledi spomina. Je refleksija enega, ki govori in se (ne) sliši, ki gleda in se (ne) vidi. Igra monologa slepe pege in šuma, neslišne besede in neartikuliranega glasu, poenotenega telesa in dvojne sence.
Avtorici, izvajalki in prevajalki: Joséphine Evrard, Irena Tomažin
Produkcija: Maska Ljubljana
Premiera: 24. 2. 2010, Cankarjev dom, dvorana Duše Počkaj
Iz predstave
“Ampak jaz moram govoriti … moram govoriti … jaz moram povedati … nekaj … karkoli… samo da govorim… da se slišim… da slišim svoj glas … da ni tišine … moram delati glasove … kakršne koli … že ko vdihnem … je tišina …moram vdihniti kratko, globoko … in kratko, globoko vdihnem … da lahko rečem … kaj … karkoli … ni važno … samo da se slišim … da slišim svoj glas … da lahko … govorim … moram govoriti … govorim … karkoli … ni važno kaj … samo da govorim … drugače me ni … ni glasu … moram se slišati … da sem … v tišini … ne … se zgubim … že med vdihom in izdihom … se lahko zgubim … se zgubim … med besedami … samo da je glas … beseda … lahko je tudi brez smisla … beseda … hitro gre … glas … v enem izdihu …da se slišim … včasih brez glasu … besede kar grejo … tudi ko sem tiho … ni tišine … se lahko zgubim … ja … med glasovi … preveč glasov… besed … samo da nekaj povem … si povem … kar slišim … moram govoriti … nekaj … moram povedati.”
Ustvarjalci
Avtorici, izvajalki in prevajalki: Joséphine Evrard, Irena Tomažin
Oblikovanje luči in scenografije: Jaka Šimenc
Umetniško svetovanje: Christiane Hommelsheim
Fotografije: Maud Evrard, Nada Žgank
Oblikovanje: Ajdin Bašić
Izvršna producentka: Tina Dobnik
Produkcija: Maska Ljubljana
Koprodukcija: Cankarjev dom
Splet okoliščin v javnosti
Katja Čičigoj: Splet glasu in besede v bit in identiteto posameznika
Radio Študent / 1. 3. 2010
Najbolj intimno vprašanje lastnega obstoja se pri Ireni Tomažin zliva s formalnim vprašanjem o razmerju med glasom in telesom na odru in postane tema predstave. In čeprav je tovrstno performativno zlitje stalnica domala vseh njenih novejših avtorskih projektov, od Kaprice do Kot kaplja dežja v usta molka, pa Tomažinovi na zanimiv način vedno uspe preseči potencialni hermetizem njenih preokupacij.
Mojca Kumerdej: Podvojenost glasu
Delo / Ocena / 1. 3. 2010
Prav vprašanje lastnega glasu in njegovega izvora je izpostavljeno v zadnjem delu predstave. Najprej kot razmerje med glasom kot posameznikovim materialnim nosilcem, ki kot slišni glas učinkuje kot potrditev posameznikovega obstoja in identitete, in med notranjim glasom, ki neizrečen odzvanja v posameznikovem miselnem univerzumu, v nadaljevanju pa izvedeta duhovito premestitev izvora glasu, in sicer tako, da si Joséphine Evrard diktafon s predvajanim posnetkom glasu Irene Tomažin vstavi v usta in nato z obrazno mimiko uprizarja posnetek.
Tanja Lesničar Pučko: Mamma Mia, evolucijo se greva!
Dnevnik / intervju / 2. 3. 2010
Joséphine Evrard (performerka): Nekateri plesalci nikoli ne pridejo do glasu in morda tudi ne čutijo te potrebe niti ne čutijo tega kot problem. Zame pa je glas nekaj zelo organskega, je organ, kot se reče, je tudi meso, koža, konkretna snov, ki pa se približuje smislu in njegovi dekonstrukciji.
Splet okoliščin slovensko-francoskega plesnega tandema
MMC RTV SLO / 24. 2. 2010
Tomažinova po svoje prehaja med gibom in glasom, med plesom in glasbo. Vodi jo avtorska in intimna potreba po drugačnem jeziku uprizarjanja, ne pa prehajanje med formami in zvrstmi umetnosti. Prav zato so njene predstave močne, intenzivne in odprte. Njena avtorska dela so z eksperimentalno naravnanostjo posebnost v slovenskem prostoru.
Ana Schnabl: Spletanje glasov za besede
Denvnik / 26. 2. 2010
Podobno kot v kritiki je tudi v vsakdanjem življenju težko najti prave besede in predvsem prave zadnje besede, ki bi zapovedale, da je nekaj nekaj, nekdo nekdo, da si ti ti in jaz jaz. Zadnji bo vedno le glas.
