Vozel

»Če se pripravljamo na vojno, bomo dobili vojno.«

Nekaj se zateguje.

Vsi to čutimo.
Pa vendar vlečemo, vsak na svojo stran, dokler še gre.

Nekaj se zateguje.

V našem želodcu. V našem mestu. V našem jeziku.

Vse več je besed o varnosti, obrambi, pripravljenosti in odpornosti. Toda za temi besedami se vse jasneje izrisuje podoba družbe, ki se ponovno organizira okoli neizogibnosti vojne.

Predstava Vozel izhaja iz tega občutka zategnjenosti: iz nelagodja, ki nastane, ko se pripravljanje na vojno začne predstavljati kot edini razumen način skrbi za prihodnost, ko Evropa napoveduje stotine milijard evrov za oboroževanje, države pa povečujejo vojaške proračune.

Predstava je stkana iz drobnih, konkretnih situacij, v katerih se veliko politično nasilje kaže kot nekaj intimnega, telesnega in že navzočega. Militarizacija tu ni zgolj vprašanje orožja in proračunov, temveč način, kako se strah, nasilje in izguba prihodnosti naseljujejo v vsakdanjiku.

Reka je mesto, v katerem se zgodovina dela, industrije, vojne in propadlih obljub nalaga plast za plastjo. Kaj pomeni, če se prihodnost znova začne graditi kot vojaška proizvodnja? In kaj lahko iz teh ruševin še zgradimo?

V predstavi so uporabljeni motivi iz knjige The Mushroom at the End of the World avtorice Anne Lowenhaupt Tsing ter iz članka Patchy Anthropocene: Landscape Structure, Multispecies History, and the Retooling of Anthropology avtorjev Anne Lowenhaupt Tsing, Andrewa S. Mathewsa in Nilsa Bubandta, pa tudi odlomki iz filma Kako se gradi brod (1983) režiserja Petra Trinajstića.