Zakaj te ne morem zapustiti odraža eksistencialno praznino, razkroj govorice in odsotnost harmonične podobe človeštva. Izogibanje natančni opredelitvi orisuje podobo sveta, ki so ga spopadi in ideologije pretresli in razvrednotili. Avtorici se ne gibljeta v skladu z določenim ciljem, temveč se nenehno sklicujeta na svoj način izražanja in zavrt medsebojni dialog. Govorita druga mimo druge, brez dialektične izmenjave. Zmagoslavje nad tragično inhibicijo in tesnobo se refleksirata skozi antiples, ironično držo do družbe ter prizadevanjem za izhod iz fiksiranosti.
Avtorici in izvajalki: Tina Valentan, Urška Vohar
Produkcija: Maska, Ljubljana
Premiera: 21.03.2011, Stara mestna elektrarna
Vse in še več
Zakaj te ne morem zapustiti je:
1. napet poskus iskanja užitka v plesu, po 20 letni plesni karieri.
2. saga o ohromljenem, otopelem, izpraznjenem in asocialnem telesu.
3. sistematičen beg iz depresije.
4. predstava leta.
5. predstava o navezanosti.
6. izpoved dveh okoli 30 let starih žensk o veselju, žalosti, tesnobi in nepotešljivi želji po priznanju.
7. komedija o človeški eksistenci, ki je krhka in brezsmiselna a vseeno nekaj vredna.
8. duet med dobitnico nagrade za koreografijo in žensko, ki je nagnjena k izginevanju.
Avtorici predstave delita skoraj identično plesno zgodovino. Skoraj istočasno začneta plesati v Plesni izbi Maribor, v štirinajstih letih izobraževanja in ustvarjanja v tej plesni ustanovi si delita iste plesne klase in predstave. Istočasno odideta na priznano plesno akademijo v Amsterdam ter se skoraj istočasno vrneta v Slovenijo, kjer se deklarirata za plesni ustvarjalki, pedagoginji in performerki.
Njuno konstantno preizpraševanje o pomenu in vrednosti njunega dela ju pogosto pripelje do občutkov nesigurnosti, dvomov v lastno ustvarjalnost in talent ter v padec samozavesti. Po nekaj skupnih srečanjih ugotovita, da že nekaj let živita v zmerni depresiji in da težko še najdeta užitek v svojem delu. Odločita se, da si proces zastavita terapevtsko in skozenj poskusita obuditi tisti pozabljeni užitek in občutke sreče.
Navkljub subtilni osebnoizpovedni vsebinski ter tudi estetski drži pa predstava ponuja dobršen odmerek samoironije in tako odmik od samopomilovanja, saj sta avtorici kompozicijo naravnali na postmoderne koreografske procese, kot so dekonstrukcija, parodija, ironija užitek in hiper-realnost.
Ustvarjalci
Avtorici in izvajalki: Tina Valentan, Urška Vohar
Dramaturginja: Aleksandra Blagojević
Oblikovalec svetlobe: Jaka Šimenc
Oblikovalka scenografije in kostumov: Barbara Kapelj Osredkar
Grafični oblikovalec: Peter Auguštiner
Tehnični vodjar: Janko Oven
Fotografinja: Nada Žgan
Izvršna producentka: Tina Dobnik
Produkcija: Maska, Ljubljana
Ko-produkcija: Plesna izba Maribor
Partnerji: Bunker Ljubljana, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
Zakaj te ne morem zapustiti v javnosti
Valentanova in Voharjeva z novo plesno predstavo Zakaj te ne morem zapustiti
STA / 21. 3 2011
Navkljub subtilni osebnoizpovedni vsebinski ter tudi estetski drži predstava ponuja dobršen odmerek samoironije in s tem odmik od samopomilovanja. Avtorici sta namreč kompozicijo naravnali na postmoderne koreografske procese, kot so dekonstrukcija, parodija, ironija, užitek in hiper-realnost.
Zala Dobovšek: Terapija v ukinjanju plesa
Delo / 23. 3. 2011
Zakaj te ne morem zapustiti se nagiba k namernemu parafraziranju perečega hendikepa sodobnega plesa, ki namesto z okončinami raje (pridušeno) miga z intelektom in se namesto h kolektivni zavesti ter globalnim zamahom raje ozira po spiralnemu preizpraševanju lastne pozicije in svoje (samostorilne) razdrobljenosti.
Leonora Flis: Lepota krhkosti
Dnevnik – Nika / 30. 3. 2011
Tina Valentan (umetnica): Preveč kupujemo, premalo se poglabljamo vase, živimo za vrednote, ki ponujajo le kratkotrajne trenutke sreče, še vedno premalo recikliramo in premalo izkoriščamo naravne vire energije. Smo žrtve farmacevtskih družb, ki nas zaradi dobička delajo bolne, naravne katastrofe se kopičijo, vse bolj nas strašijo in nadzirajo, premalo je sočutja, preveč vojn. Prevečkrat dovolimo, da se drugi odločajo za nas. Prevečkrat samo stojimo in strmimo v prazno. Premalo raziskujemo, kdo smo, kaj in kam hočemo in za kaj se zavzemamo. Umetniški proces je čas za tak razmislek in reorientacijo, v katerem se odraža ustvarjalčevo dojemanje sveta.
Urška Vohar (umetnica): Takole bom rekla: kadar slučajno pogledam TV-poročila, se mi zmeraj dvigne tlak. Ampak pri tem tudi ostane. Potem pogledam ljudi okoli sebe, ki gredo skozi isti proces. In pri tem ostane.
Zakaj te ne morem zapustiti
Story / 25. 3. 2011
Tina Valentan (umetnica): Na odru se igramo specifičen čas in prostor ter nešteto obrazov, ki so drugačni od vsakodnevnih. V življenju se soočamo s tem, kako s tem preživeti, ohraniti nekaj tistega užitka, ki je obstajal, preden je najljubši konjiček postal poklic, najti smisel odrskih dogodkov, medtem ko se svet trese od katastrof.
Ples je moje izrazno sredstvo
L&Z / 1. 6. 2011
Urška Vohar (umetnica): Moje telo je moje orodje. Če se obrabi ali poškoduje, lahko začnem iskati alternativno zaposlitev. In ker ga velikokrat izrabljam do njegovih skrajnih meja, mu moram v zameno pač posvečati toliko več pozornosti.
