Zid objokovanja

Avtor: Janez Janša
Producentki: Jasna Dokl (APT), Tina Dobnik (Maska)
Otvoritev. 17. 03. 2010, Knjižnica Milana Jarca, Novo mesto

Zakaj nas je sram, ko nas nekdo vidi, da se razjočemo? Kakšna je kultura, ki nas sili v skrivanje lastnih čustev? Zakaj politiki in estradne zvezde jočejo v javnosti samo takrat, ko jim to v scenariju javnega nastopa zapišejo svetovalci za odnose z javnostmi? Zakaj je umetnost vedno bolj hladna, spektakularna in se gledalčevih čustev loteva s preverjenimi triki, ki na stereotipni način delujejo na gledalčeva čustva? In zakaj se sodobna umetnost izogiba ukvarjanju z gledalčevimi najbolj intimnimi čustvi?

Zid objokovanja se loteva kulturnega tabuja sodobne družbe tako, da gledalce vabi, da se razjočejo. V dveh marčevskih tednih bodo prebivalci in obiskovalci Novega mesta imeli možnost vstopiti v prostor namenjen jokanju in zbiranju solz. Kakšna bi bila sodobna mesta, če bi poleg javnih lokalov, javnih stranišč in javnih hiš v njih obstajali lakrimatoriji – prostori, kjer bi se posameznik lahko v miru razjokal?

Avtor: Janez Janša
Producentki: Jasna Dokl (APT), Tina Dobnik (Maska)
Otvoritev. 17. 03. 2010, Knjižnica Milana Jarca, Novo mesto

Dva dela

Zid objokovanja je sestavljen iz dveh delov. Prvi del je referenca na jeruzalemski Zid objokovanja (oz. Zahodni zid), mitsko mesto židovske religije in kulture. Zid objokovanja je del zunanjega dela obzidja porušenega jeruzalemskega templja. Židje so se skozi zgodovino začeli zbirati na molitvi ob Zahodnem zidu. Vera jim nalaga, da morajo vsaj enkrat v življenju obiskati tempelj. Toda že v samem imenu Zid objokovanja je vpisana zmota. Evropejci so z napačnim tolmačenjem židovske molitve mislili, da Židje prihajajo jokat pred zid in tako je zid dobil ime. Novomeški izvedba  je bila sezidana iz ledenih blokov. Postavljen v javni prostor v poznem zimskem času, se je s približevanjem toplejših pomladanskih temperatur topil. Dobesedno se je razjokal, se utopil ter izginil v lastnih solzah. Od gledalca tako ne pričakuje nič, ker za njega naredi prav to, kar je vpisano v imenu – zid joče.

Drugi del Zidu objokovanja se nanaša na intimni performans joka. Janez Janša je predelal instalacijo – predstavo spomina za enega obiskovalca, ki jo je z naslovom Kabinet spominov leta 1998 ustvaril Emil Hrvatin. Prizorišče joka, oziroma prizorišče solzedajalske akcije je sestavljeno iz treh lakrimatorijev: individualnega, v katerem se posameznik poskuša razjokati na osnovi osebnega spomina, kolektivnega, v katerem gledalec izbira med posnetki, ki ga lahko pripravijo do joka ter fiziološkega, kjer se razjoče ob pomoči dražila. Gledalec sam preizprašuje lastna čustva in spomin ter spomin na znane lokalne in svetovne dogodke. Nihče ga pri tem ne gleda. Gledalec postane terminalni gledalec: ustvarjalec, izvajalec in priča hkrati.

Ustvarjalci

Avtor: Janez Janša
Oblikovanje in izdelava zidu objokovanja: Miro Rismondo
Oblikovanje lakrimatorijev: Peter Šenk
Montaža filmov: Darko Herič, Brian McKenna
Producentki: Jasna Dokl (APT), Tina Dobnik (Maska)
Oblikovanje in izdelava očal: Boštjan Poljšak, Matjaž Izlakar
Oblikovanje špice: Gašper Brezovar
Grafično oblikovanje: Sandra Hrovat
Izdelava lakrimatorijev: Janez Šporar
Fotografija: Borut Peterlin
Tehnični vodja: Simon Žižek
Tehnična ekipa: Jana Vovk, Gašper Brezovar, Boris Bukovec

Zid objokovanja v javnosti

Zdenka Lindič – Dragaš: Uvod v sezono – jok
Delo / 24. 2. 2011
Predstava se bo ukvarjala s preizpraševanjem individualnih intimnih čustvenih spominov v prostoru kolektivnega spomina, zid spomina pa se bo kot ledena konstrukcija na pragu pomladi topil in dobesedno izginil v »lastnih solzah«.

Jela Krečič: Solzedajalska akcija Janeza Janše
Delo / 16. 3. 2011
V prvi vrsti gre za raziskavo položaja joka, ki je vsaj v načelu v javnosti tabuiziran.

Rasto Božič: Janšev ledeni zid objokovanja
Dolenjski list / 17. 3. 2011
Kot je Janša pojasnil, želijo z omenjenim projektom oziroma umetniško postavitvijo opozoriti na sodobno družbo, ki ne želi kazati čustev, hkrati pa je ta, kot je menil, na različna načine vodena, usmerjana in odvisna od različnih pripomočkov. Pri njegovem zidu ne gre za nek vzvišen oltar umetnosti, temveč za vabilo, da obiskovalci izprašajo lastna čustva.

Iva Kosmos: Objokan udeleženec, ki »nastopa« le zase
Dnevnik / intervju /
Janez Janša (umetnik): Zid objokovanja pa se ukvarja tudi z vprašanjem spomina: kaj je tisto, kar ostane v spominu, nas pretrese in oblikuje v prihodnosti? Tukaj vzpostavljamo določeno dinamiko med individualnim in kolektivnim spominom, ki se, kot vemo, iz generacije v generacijo spreminjater je obenem nacionalno in zgodovinsko zaznamovan.

V Novem mestu postavili performans – ledeni »Zid objokovanja«
Radio Slovenija / VAL 202 / 18. 3. 2011
Aleksander Čobec (novinar): Performans »Zid objokovanja« je brez igralcev, saj obiskovalec postane ustvarjalec, izvajalec in gledalec hkrati. Gre za t.i. totalni teater, ki obiskovalca spodbuja k razmisleku o hladnih, samozadostnih in instrumentaliziranih odnosih v potrošniški družbi. Projekt, ki so ga podnaslovili »solzedajalska akcija« je sestavljen iz dveh delov. Ledeni zid je javni del preformansa, ki se razjoče za druge, intimni pa obiskovalce vabi, naj se v treh ločenih prostorih razjočejo.

Zid objokovanja vabi
Dnevnik / 17. 3. 2011
Novo mesto “Projekt Zid objokovanja obrne logiko ritualnega in svetega. Od gledalca ne pričakuje nič, ker za njega naredi to, kar je vpisano v samem imenu – zid joče.”

Ana Perne: Jokanje zidu in obiskovalcev
Dnevnik / 25. 3. 2011

Na zunanjem prizorišču je začetek solznega večdnevja zaznamovala otvoritvena slovesnost; pri tem se je podoba zidu, čigar ime prikliče del jeruzalemskega Zahodnega zidu, svetega objekta judovstva, v “popotni” utelesitvi treh pevskih solistov povezala s podobo razseljenega ljudstva.

Stripitz: Janez Janša performer
Mladina / 25. 3. 2011
Gledalec postane terminalni gledalec: ustvarjalec, izvajalec in priča hkrati (spectActor).

Solzedajalska akcija v Novem mestu
MMC RTV SLO / 17. 2. 2011
Zlati, srebrni in navadni jokalci
Obiskovalci so vabljeni v tri “lakrimatorije”, kjer bodo lastne solze zbirali v posebej izdelane steklene solznice. Vsak obiskovalec bo glede na to, kaj ga je pognalo v jok, dobil zlato, srebrno ali navadno potrdilo o obisku, zbrane solze pa bodo označili in shranili.

Pretekle izvedbe

2012
25/12 instalacija & predavanje Brut – Künstlerhaus, Dunaj (Avstrija)
2011
25/05 Huis en Festival a/d Werf, Utrecht, Nizozemska
2010
17/03 Knjižnica Milana Jarca, Novo mesto

Poglej tudi

  • Zadnji projekti
  • Voyager
  • Peekaboo Pointe na Maski
  • Maska na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu 2023
  • ZDAJ JE TUKAJ!
  • Festival performansa 2023
  • Takorekoč 2022/2023
  • Prihodnost bo feministična
  • Vrhunec
  • Krize
  • Nedoločljivo vprašanje
  • Vsi projekti