Deložacija kulture

Naslov tokratne številke revije Maska ni torej nikakršna metafora. Dejansko se dogaja aktivna deložacija kulture. In to ne le iz M6, ampak vsevprek in sistematično, zaradi česar glede teme številke sploh ni bilo izbire. Izbrala jo je nujnost, saj si moramo najprej zagotoviti obstanek, da bomo lahko zasledovali vsebine, ki določajo naše poslanstvo in interese. Ne le, da se skrčeni prostori nevladne kulture in umetnosti še dodatno zožujejo, da so čez noč (ali pri belem dnevu) z zemljevida izbrisani prostori ustvarjalnosti, teorije in umetniške produkcije – vse to se dogaja v imenu »uravnoteženosti«.

M6 je tako zgolj ime za simptom, v reviji ponazorjen z nagovori predstavnikov organizacij z Metelkove, predstavljenimi na posebni seji Odbora za kulturo Državnega zbora, ki kot izpuščaj prepredajo celotno številko. Ena najbolj strokovno spornih in celo očitno nesramežljivo političnih potez kulturne politike je bila serija menjav vodstev javnih kulturnih institucij, ki je brez večjih posledic potekala pod budnim očesom strokovne javnosti, o čemer v pričujoči številki podrobno piše Tjaša Pureber.

Na podoben način je Ministrstvo pod pretvezo minornih sprememb pravilnika o strokovnih komisijah zamenjalo ravno dobro imenovane člane vseh strokovnih komisij, vendar Kaja Kraner v svojem prispevku v menjavi strokovnih komisij bolj kot radikalno novo paradigmo razbira že dlje trajajoče vračanje k esteticistični koncepciji umetnosti. Deložacije kulture pa ne izvajajo samo državne, ampak tudi mestne oblasti, ki so sredi epidemije brez opozorila porušile skvot avtonomne tovarne Rog.