Afekt, emocija, strast: Osebno in onkraj

Ob izidu zadnje dvojne številke Maske v lanskem XXVIII. letniku, ki smo jo posvetili premikom sodobnega plesa, smo načrtovali, da se bo plesna tema prelila tudi v letošnjo pomlad. A sredi februarja smo vse načrte z nadaljevanjem tematskega bloka o plesu morali prestaviti na poletje, saj s(m)o se pisci, raziskovalci slovenske plesne zgodovine, ob odpiranju najrazličnejših arhivskih map povsem nenačrtovano zataknili med dolgimi policami in škatlami z dokumenti, ki jih hranijo v arhivu Ministrstva za kulturo, Arhivu Republike Slovenije, predvsem pa v zasebnih arhivih in zapuščinah slovenskih koreografov, plesalcev, plesnih pedagogov, zbiralcev in zgodovinarjev.

Tako XXIX. letnik naše revije otvarjamo nekolikanj presenetljivo in v nekakšnem afektu,
kot se za tokratno temo pravzaprav spodobi. Številka, ki je pred vami, je namreč posvečena vprašanjem afektivnosti in emocionalnosti v sodobnem gledališču in njihovim (performativnim) teoretizacijam. Načrtovali in snovali smo jo skoraj leto dni, enako skrbno in z enako strastjo, kot se posvečamo (naši) plesni zgodovini.

Avtorji, ki smo jih tokrat povabili k pisanju, so paradoksalno skušali premisliti predvsem tisto, kar v gledališkem izkustvu uhaja diskurzivni opredelitvi. Ob zastavitvi te vznemirljive teme smo se v uredništvu spraševali, kako lahko mislimo afektivna stanja/dejanja v gledališču tudi kot izvenosebne kategorije, v okviru katerih ni več mogoče govoriti niti o subjektivnem niti o (i)racionalnem. V kolikšni meri gledališka praksa omogoča premislek afektov, emocij in strasti ne kot zgolj individualnih psiholoških stanj, temveč kot družbeno konstruiranih reakcij, kot (ne)načrtnih tehnologij delovanja oblasti, ekonomije, politike?

Številka, ki je pred vami, skozi teoretizacije in/ali študije primerov ponuja raznorodne obravnave omenjenih vidikov uprizoritvenih umetnosti, ki se danes kažejo tudi kot posledica samih produkcijskih načinov; poleg tega odpira vprašanja o emocijah v gledališču nekoč in danes ter se sprašuje, na kakšen način gledališko umetnost določajo in poganjajo strasti. Obravnava tudi fenomen igralskega strahu pred strastjo (krč, stres in posledično izgorevanje umetnikov …), vprašanje (odsotnosti) poguma gledaliških ustvarjalcev in teoretikov, kar vključuje tudi razmislek o zgodovini treme, o različnih igralskih treningih emocij, njihovih ciljih in metodah; premišljuje o strasteh z vidika gledališkega ekscesa, o strasti do prepovedi in vprašanju konvencij, o avtentičnosti čustev v (sodobnem) gledališču in performansu – z vsem tem pa razpira pojem strasti kot vprašanje političnega.

Tokratno številko otvarjata obrazložitvi dveh nagrad, evergreen krokodil in Borštnikov uhan, ki sta bili mimo vseh načrtov, uradnih žirij in protokolov podeljeni na najpomembnejšem slovenskem gledališkem festivalu Borštnikovo srečanje oktobra 2013. Ker sta bili nagradi podeljeni brez želje ali namena, da bi se kakor koli vpisali v anale slovenske gledališke zgodovine, in ker sta bili podeljeni iz in zaradi pristne gledališke strasti in poguma, smo ju obeležili v Maski – kot spomin na našo prihodnost.

— Amelia Kraigher