CRIPPING PERFORMANSA II

Ena izmed ključnih zavez serije Cripping performansa je predstavitev klasičnih teoretskih del iz področja študij oviranosti (disability studies) ter kritične teorije oviranosti (critical disability theory). V prejšnji številki so se avtorice in avtorji večkrat sklicevali na deli Roberta McRuerja ter Alison Kafer, katere delo Feminist, queer, krip bo letos v slovenskem prevodu izšlo pri knjižni založbi Maska. A prevprašati moramo tudi epistemsko avtoriteto, ki jo nosijo ta besedila na področju kritične teorije oviranosti. Leroy F. Moore Jr. v tej številki poudarja, da bi morali pri snovanju krip teorije upoštevati tudi črnske izkušnje in zgodovine, ki so bile do sedaj večinoma prezrte, čeprav so pomembno prispevale k oblikovanju krip terminologije in politične subjektivnosti. Zato Moore predlaga rabo izraza Krip(ping), ki odraža izkustvo črnskih oseb z oviranostmi; v kontekstu Moorove skovanke kriphop, ki označuje glasbeni žanr, pa mu je pridana še konotacija odpora, značilnega za hiphop kulturo.

Cripping performansa lahko umestimo v širši razmislek o tem, kdo ustvarja uprizoritveno umetnost, za koga jo ustvarja in komu je dostopna — fizično, socialno, intelektualno in senzorično. Uprizoritvena umetnost je dolgo veljala za malomeščansko estetsko formo, v zadnjih desetletjih pa smo skozi številne »obrate« (najsibo avantgardne, postdramske, performativne ali utelešene) razvili skepso do enega temeljnih gledaliških mehanizmov: implicitnega določanja, katera telesa, glasovi in načini prisotnosti lahko reprezentirajo in utelešajo dramski kanon oziroma veljajo za primerne nosilce ključnih zgodb človeštva.

Drugo sekcijo, ki vključuje besedila Maria Kovača, Rite Mazze in Milese Milinković, zato posvečamo krip tehnikam — načinom in zmožnostim, s katerimi osebe z oviranostmi ustvarjajo uprizoritveno umetnost ter odpirajo nove načine razumevanja človeške ustvarjalnosti in izraznosti. Posameznih sekcij nismo želeli izrecno označevati, saj crippinga nismo želeli reducirati na tematiko; hkrati pa se nam je zdelo pomembno uveljavljanje novih pojmov in poudarjanje različnih smeri crippinga za razumevanje različnih vidikov ustvarjanja oviranih umetnikov.

Cripping plesnega in gledališkega izobraževanja, na katerega se osredotočamo v tretjem delu, izziva predstavo, da obstaja le en »pravilen« način gibanja, mišljenja ali učenja. Takšen pristop, tako kot drugi pristopi crippinga, ne koristi le osebam z oviranostmi, ampak tudi tistim brez oviranosti. V informacijsko preobremenjenem svetu lahko počasnejše, bolj utelešene in manj storilnostno naravnane oblike učenja pomagajo tudi otrokom brez oviranosti, na primer tistim, ki imajo težave s pozornostjo. Gledališka pedagoginja Kira Shmyreva piše o vzpostavljanju »radovednih prostorov«, v katerih so igra, sanjanje in podpora pomembnejši od umetniških rezultatov, režiserka in dramaturginja Jae Lee Kim pa o ustvarjanju projekta Yaho yaho, participatorne predstave za nevrorazlične otroke, ki plesa ne razume kot skupek udomačenih, ponavljajočih oblik, ampak kot senzibilnost, ki nas lahko kadarkoli premakne v drugo smer. 

Podobno kot v prejšnji, tudi v tej številki cripping razumemo kot povabilo k drugačni organizaciji časa, prostora, pozornosti in medsebojnosti. Zato smo k pisanju povabili umetnice z oviranostmi, gluhe umetnice ter umetnice brez oviranosti iz različnih delov sveta, ki vodijo zavode, nevladne organizacije ali neformalne kolektive ali pri svojem ustvarjalnem delu sodelujejo z raznolikimi skupnostmi gluhih oseb in oseb z oviranostmi, pri čemer razvijajo posebne oblike solidarnosti. V sekciji »krip solidarnost« objavljamo dialoška ter eksperimentalno zasnovana besedila, v katerih avtorice in avtorji skupaj razmišljajo o tem, kaj zanje pomeni krip solidarnost, obenem pa omogočajo vpogled v načine dela in odnose, ki se pri tem oblikujejo. 

Pri crippingu performansa navsezadnje ne gre le za vprašanje dostopnosti umetnosti, temveč za vprašanje, kakšne oblike skupnega življenja si sploh lahko predstavljamo. S to številko delamo še en majhen nagib v tej smeri.

Jaka Bombač

MAJA SOLAR

Razumevanje (družbenega) onemogočanja in človekovih zmožnosti v teoriji družbene reprodukcije

LEROY F. MOORE JR.

Ponovno osvajanje izraza krip: iz črnske perspektive

MARIO KOVAČ

Pogled od znotraj

RITA MAZZA

Izgubljeno in najdeno v prevodu

MILESA MILINKOVIĆ

Dis Giselle oziroma vpisovanje kot upor invalidaciji: pogled s stališča feministične teorije oviranosti

JAE LEE KIM

Več kot številni: Yaho Yaho (ples odmevov), plesna predstava za nevrorazlične otroke

KIRA SHMYREVA

Radovedni prostori: beležke o crippingu z mladimi

MILA ČULJAK, NATAŠA ANTULOV in ALEKSANDRA STOJAKOVIĆ OLENJUK

Peti Ansambl: formalno gledano ne obstajamo

TONE PERNILLE ØSTERN, ARNHILD STAAL PETTERSEN, ELEN ØYEN in INGEBORG DUGSTAD SANDERS

Krip solidarnost kot delo in podpora

MARIJA KOLIOPOULOU

Kaj zmore telo: postbakhantsko vesolje upora

DIANA ANSELMO in DANIEL BONGIOANNI

Gledališče kot dostopnost in pripadnost

ERGAO (HE QIWO) in THEO WANG ZEYU

Skrivalnice