Revija Maska

Geste odpora

Tokratni tematski blok, ki ga je Martina Ruhsam skrbno snovala skoraj leto dni, se posveča gledališkim in umetniškim strategijam upiranja obstoječim neoliberalnim ekonomskim in posledično tudi političnim paradigmam, ki so v zadnjem času ostro zarezale v vsa področja našega družbenega tkiva. Obravnave obsežnega korpusa vprašanj in problemov, ki se ob tem ponuja, se loteva skozi različne pristope – skozi teoretske prispevke, študije primerov, manifeste in celo pravcate umetniške intervencije, ki dajejo tokratni dvojni številki Maske svojstveno performativno noto.

Naše raznorodne kritične premisleke objavljamo v pravem času; v času, ko se zdi, da je trenutna gospodarska in tudi politična kriza pri nas na vrhuncu, v času številnih protestov, poimenovanih vseslovenske vstaje, ki vlivajo samozavest, da so spremembe vladajočih ekonomsko-političnih paradigem mogoče. Tudi zato odločitev, da ob tematskih straneh Geste odpora objavimo še dva prispevka, ki jih vsebinsko dopolnjujeta: prvi popisuje kronologijo dogajanj, ki jih je nesluteno sprožila premiera mladinske predstave Zlati šus in jo dopolnjuje z mnenji strokovnjakov z različnih področij izobraževanja in umetnosti; drugi se loteva vprašanja pogojev za politično gledališče danes.

Namesto nekrologa za dragim prijateljem in sodelavcem Maksom Soršakom je Sebastijan Horvat poiskal njegov scenarij za gledališki projekt, ki žal ni bil nikoli realiziran; odlomkom Maksovega scenarija je Sebastijan dodal svoje misli in spomine. Z njihovo objavo gre Maksov projekt nazadnje vendarle v svet.