Glas plesa

Izid pričujoče številke je na nek način nadaljevanje razmišljanja, ki se je odprlo s člankom Bojane Kunst Glas plešočega telesa (The Voice of the Dancing Body, 2009), ki je izšel pred dvanajstimi leti v sestrski reviji Frakcija. Članek je svojevrstna nadgradnja monografije O glasu (Analecta, 2003) Mladena Dolarja (v angleškem jeziku je delo izšlo pod imenom A Voice and Nothing More (MIT Press, 2006)) skozi specifično pozicijo plesnega telesa. Skupaj z naglim razmahom študij o glasu, ki so sledile Dolarjevi monografiji, se je postopoma razmahnilo tudi raziskovanje glasu v koreografskih in plesnih praksah, kar seveda ne pomeni, da sodobni ples tudi v preteklosti ni imel glasu, temveč zgolj, da smo v zadnjih letih priča specifični usmeritvi nekaterih sodobnoplesnih ustvarjalcev k raziskavi glasu in njegovemu umeščanju v polje plesa in koreografije.

Besedila v številki raziskujejo ambivalentno naravo glasu, saj je »dobiti glas«, kot pojasni Kunst, na eni strani izjemno emancipatorno, na drugi pa je glas, ki govori iz nas, vedno že nekaj nedomačnega, kar izstopi in destabilizira podobo subjekta. Pričujoča tema postavlja v ospredje pisave, ki izhajajo iz same prakse in v številnih primerih tudi neposredne izkušnje. Prispevki so dokaz heterogenosti pristopov v omenjeni domeni raziskovanja in ustvarjanja ter se s svojimi prepričljivimi vstopi kar sami ponujajo kot spodbuda za nadaljnje proučevanje.

»Pišoče glasove« so priobčili: Urban Belina, Dejan Srhoj, Evelin Bizjak, Rok Vevar in Irena Z. Tomažin, Igor Dobričić, Ana Dubljević, Jonathan Burrows, Elina Pirinen, Guy Cools, Bojana Piškur, Jule Flierl, Luka T. Zagoričnik in Edka Jarząb; uredili pa: gostujoča urednica in članica sokuratorske ekipe CoFestivala Jasmina Založnik, skupaj s so-urednikoma revije Maska Pio Brezavšček in Rokom Bozovičarjem.