Gledališče prvo dvigne zaveso nad prihodnostjo

Maja Breznik in Irena Štaudohar sta s prvo številko Maske, ki je izšla novembra 1991, začeli pripravljati teren za refleksijo tistega gledališča, ki ga je ustvarjala t. i. tretja generacija. Predhodno uredništvo je izčrpalo svoje motive in izpraznilo prostor. Novi urednici sta k sodelovanju povabili vrsto zanimivih sodelavcev, med njimi Miho Zadnikarja, Edo Čufer, Alda Milohnića, Uršulo Cetinski, Romana Uranjeka, Aleksandro Rekar, Zemiro Alejbegović, Ireno Wolle, Mateja Bogataja, Ženjo Leiler, Alena Ožbolta, Diano Koloini, Marino Gržinić in Marka Peljhana.

Ta številka Maske kaže (prvič) uredniške ambicije po umestitvi domače scenske produkcije v mednarodni kontekst; (drugič) odločenost, da posameznih odrskih form ne bo ločevala in razmejevala, temveč si želi konstruktivnega in kreativnega dialoga med sodobnim plesom, gledališčem, opero itn.; (tretjič) slutnjo, da je treba dotedanji teritorij teorije pri nas razpreti in (četrtič) gotovost, da v domačem prostoru obstaja manko klasičnih modernističnih tekstov o teatru. Teoretski diskurz se v naslednjih letih usmeri v prevajanje modernističnih in avantgardnih tehnopoetskih tekstov. V mišljenje teatra se močneje vpelje francoska teorija 20. stoletja (strukturalizem, poststrukturalizem, dekonstrukcija), v teoretski diskurz pa se uvede pojem telesa.

Prva številka Maske svojo pozicijo definira s tematom Pet let po Krstu, v katerem pretežno domači (in takrat ravnokar nekdanji domači) avtorji reflektirajo fenomen GSSNovega Krsta pod Triglavom. Ta predstava je v resnici legitimirala nov teoretski diskurz, saj je leta 1986 ob večini kritik v dnevnem časopisju postalo jasno, da ne posedujejo jezika, s katerim bi jo “prijele”. Zdi se, da je prva številka Maske (po Maskah) odprla ta vrata in da je (gledano retrospektivno) v svojih vizijah delala prave prognoze.