Osem seminaristov z raznih koncev Evrope in Afrike, mentorici iz Lizbone in nadvse prijazna mlada družina, ki nas je gostila, smo tisto poletje preživeli dva tedna v veliki stari kamniti kmečki hiši na koncu vasi in tam ustvarjali, večinoma na prostem, pod žgočim soncem, med nasadi neštetih nizkih oljčnih dreves in čredami ovac, ki so se mirno pasle vsenaokrog, medtem ko smo mi plesali, se vrteli, poskakovali, peli, bobnali na tamtame … v suhi travi, ki je v šopih štrlela iz napokane zemlje …

Po koncu delavnice, ki smo jo – tako smo verjeli – uspešno zaključili s produkcijo in jo dvakrat prikazali krajanom Tapade da Tojeira na tamkajšnji osnovni šoli, smo si nekateri želeli vsaj še malo podaljšati tiste lepe sončne dni … Manuela Pedroso, naša plesna mentorica, plesalka, topla in srčna oseba, me je zato prijazno povabila v Lizbono, kjer sem lahko še nekaj dni raziskovala strme lizbonske ulice. In zame je bilo popolno odkritje, da je Lizbona nosila naziv Evropska prestolnica kulture 1994! Srečno naključje je hotelo, da je tistega avgusta, le nekaj dni po koncu naše delavnice v Tapadi da Tojeira, v takrat skoraj povsem novem kulturnem centru Belém, v dvorani z več kot 1400 sedeži, dva večera zapored gostovala predstava Viktor, ki jo je Pina Bausch leta 1986 ustvarila v Rimu. Kot so me podučili, naj bi šlo za njeno prvo rezidenčno sodelovanje s kako ugledno gledališko institucijo zunaj Nemčije; njen wuppertalski ansambel se je takrat za več mesecev preselil v Rim, in prav mesto Rim naj bi v celoti navdihnilo predstavo Viktor …

Poprej sem si nekatere Pinine predstave ogledala na slabih, kdo ve katerič že piratsko presnetih video kasetah, ki so v začetku devetdesetih krožile med ljubljanskimi gledališkimi in plesnimi entuziasti mlajše generacije: Café Müller, 1980, Palermo Palermo … Konec avgusta 1994 pa sem Pino Bausch lahko prvič videla v živo! Ja, tudi Pino Bausch, ne le njeno predstavo …

Popoldan, na prvi dan gostovanja predstave, sva se z Manuelino prijateljico, našo drugo mentorico (njenega imena se na žalost ne spomnim več), drzno prikradli na balkon velike dvorane centra Belém in potihem opazovali vajo pred večerno predstavo. Pina Bausch, vsa drobna, je sedela v parterju, sama, prižigala cigareto za cigareto in opazovala svoje plesalke in plesalce na odru. Medve pa sva z vrha gledali njo, kako je gledala svoje plesalce in izbrane prizore na vaji za Viktorja. Po nekaj minutah je Pina vajo ustavila, stopila na oder, zbrala plesalce okrog sebe in jim povsem mirno in potihem nekaj govorila. Dajala je napotke in navodila. Njen glas ni segel do balkona, še do parterja ne. Potem se je vrnila na svoje mesto v dvorani in si prižgala še eno cigareto. In potem vse znova. Enaka slika z balkona. In znova. Ona s cigareto v levi roki. Potem sva voajerki zapustili dvorano.

Spominjam se, kako smo vse tri z Manuelo precej naivno, a intenzivno in na široko razpravljale o tem, ali Pina Bausch ustvarja plesne ali gledališke predstave. Kaj je gledališko v njenem plesu in kaj je plesno v njenem gledališču? Debata je bila dolga, strastna in se ni končala.

Zvečer smo vstopile v polno dvorano in zasedle svoja mesta v parterju. Natančno se spominjam svojega vznemirjenja, bila sem vzhičena, nemirna in neizmerno srečna, da bom prvič videla kako veliko Pinino predstavo – v živo! Viktor se je začel. In meni, tedaj 19-letni gledališki entuziastki, je vzelo sapo. Na odru se je zgodilo nekaj, kar je bilo preprosto onkraj mojih velikih pričakovanj. Energija nastopajočih se je s tolikšno intenziteto prelivala v dvorano, da me je za tri ure in pol priklenilo na sedež; še v odmoru sem preprosto obsedela na njem, zatopljena v doživetje in svoje misli.

Še vedno se spominjam nekaterih slik iz predstave, izjemno močnih gledaliških podob: mimohodi številčnega ansambla, skoreografirani do najmanjše podrobnosti; bučna, sugestivna glasba; tišina, ki si jo lahko slišal; markantni moški plesalci v neštetih vzporednih ali prelivajočih se prizorih; histerične ženske z dolgimi razpuščenimi lasmi v visokih petah in večernih oblekah; neki moški z rdečo šminko in v pelcmantlu; neki drugi, ki – tako se zdi – maltretira svojo žensko; ponavljajoči in vračajoči se gibi rok in glave v solih, duetih in skupinskih prizorih; zmešnjava jezikov in odrskih rekvizitov, bliskovita koreografija rok sedečih plesalk … Bombe samih presenečenj na ogromnem odru, s treh strani obdanem z visokimi stenami iz prsti, ki jo nekdo ves čas počasi z vrha siplje navzdol … Podobe kot iz sanj ali nekakšnega (mentalnega) podzemlja. Veliko lepote in grenkobe in včasih kaosa na kupu. In nazadnje – veličasten polet dveh plesalk, visečih na krogih, prek celega odra … Sugestivni prizori neštetih aluzij, nekateri temačni, drugi včasih smešni. In do te mere močni, da sem jih občutila povsem telesno. Kot lepoto in bolečino obenem.

Naslednji večer sem si predstavo ogledala še enkrat. In jo doživela enako intenzivno. Viktor je bil zame nekaj (gledališko) najpopolnejšega in najmočnejšega, kar sem (dotlej) sploh videla (v gledališču). Zame ostaja ena tistih zelo zelo redkih predstav, ki je radikalno razprla moje dojemanje gledališkega prostora, časa, ritma in igralca v njih. Še danes se sprašujem, ali bi bila moč gledališke iluzije kaj drugačna, če bi Viktorja videla leta kasneje, kot oseba z daljšo gledališko kilometrino.

… Tako so dva tedna in še nekaj dni intenzivnega ustvarjalnega druženja ter predstava Pine Bausch leta 1994 na Portugalskem močno povezali poprej popolne neznance z različnih koncev Evrope … Z nekaterimi sem potem še ohranila stike, in to v času, ko nihče med nami še ni uporabljal elektronske pošte in mobilnih telefonov. Pisali smo si pisma, na roko, si jih pošiljali po pošti, si v majhnih paketkih izmenjevali najljubšo glasbo, ki smo jo s cedejev presnemavali na kasete … za prijatelje, ki so živeli 2.500 kilometrov stran … Te kasete še vedno hranim, četudi moj kasetnik že dolgo ne deluje več … Manuela Pedroso, Rui Paulo Teixeira in vsi, ki ste mi pričarali tisto nepozabno poletje 1994, kjerkoli že ste danes – hvala vam!

Amelia Kraigher