Nova evropska dramatika

Nova številka Maske na 128 straneh poleg vrste informativnih člankov in kritiških odmevov na aktualne uprizoritve prinaša tudi obsežen tematski blok o fenomenu nove evropske dramatike, ki ga je uredila Petra Pogorevc.

O tem, da dramatika sperme in krvi pravzaprav pomeni gledališko poravnavo starih dolgov, na uvodnih straneh razmišlja Rok Vevar, ki se milenijski dramatiki približuje v luči neposrednega televizijskega prenosa zloglasnega newyorškega poka na kanalu CNN: “Fenomen dramatike sperme in krvi je gledališka poravnava starih dolgov. Dramska gledališka konvencija se je v zadnjem stoletju večkrat odzvala z močno obrambo. To je navsezadnje logično, saj je gledališče v dvajsetem stoletju doživelo več usodnih šokov: izumi novih medijev so mu neprestano hodili v zelje in dramatika, ki se je literarno etablirala šele pred slabimi štiristo leti (prve knjižne izdaje Jonsonovih in Shakespearovih dram 1623. leta), je v drugi polovici 20. stoletja – na podlagi Saussurovih, Wittgensteinovih in poststrukturalističnih raziskav jezika – nenadoma opustila rabo govora (Handke, Beckett). A ena glavnih značilnosti dramatike zadnjih petdesetih let je med drugim ta, da govori o tem in še po tem, (ka)ko ji je zmanjkalo besed. Kakor hitro zaide v polja sporočljivosti, postane banalna in moralistična, postane nekakšen neenakovreden tekmec “družbi spektakla”, ki si je podvrgel njen tisočletni modus operandi. Zato je treba novejše dramske fenomene brati preko (malo preveč dobesednega razumevanja) Wittgensteinovega izreka, da se neizrekljivo kaže, kar pomeni v kontekstu dramske zgodovine – preko radikalnih dramskih eksperimentov Becketta in Handkeja.”

Na lov za izgubljeno realnostjo se poda Barbara Orel, ki ob izboru domačih uprizoritev nove evropske dramatike piše o tem, kdaj četrta stena v teatru ne prepriča več oziroma zakaj si mora vsaka doba na odru ustvariti svoj lastni realizem. Po obeh oseh jezika do Razdejanih & Razmadežne spleza Petra Pogorevc, ko sledi odmevu bosanskega pekla v delih Sarah Kane; izmuzljivega urbanega spleena, ki v dramah novih angleških avtorjev nadomesti enosmerni družbeni angažma iz šestdesetih let, pa se loteva Martina Šiler. Da je v slovenski dramatiki tudi v času, ko sta drama in gledališče ponovno postala trend, še vedno moč zaslediti kronično odsotnost dialoškega diskurza, utemeljuje Diana Koloini, določene premike iz literature v prakso pa v slovenskih dramah že opaža Matej Bogataj. V tej številki najdete napovedi vseh uprizoritev nove evropske dramatike v slovenskih gledališčih, si postrežete s kopico naslovov tematskih internetnih strani, preberete obširna intervjuja z dramatikoma Davidom Harrowerjem in Evgenijem Griškovcem ter ekskluzivni pogovor z utemeljiteljem »gledališča na gobec«, londonskim teatrologom in kritikom Aleksom Sierzem. Da se naš pogled ne bi zaustavil le na Zahodu, smo posebno pozornost namenili tudi evidenci aktualnega stanja v sodobni dramatiki Srednje in Vzhodne Evrope. Kakšni motivi in teme so v devetdesetih obsedali generacijo, ki se v poznih petdesetih, ko se je z britanskega otočja proti ostali Evropi v gnevu oziral prvi val jeznih mladeničev, ni še niti rodila? Kakšne dramaturške strategije in oblikovne inovacije se zrcalijo v novi pisavi, do katere mere je vzhod posvojil trende z zahoda, v kakšni obliki po padcu berlinskega zidu v dramatiko stopa družbeni angažma?