O ponavljanju

Ponavljanje srečujemo tako rekoč na vsakem koraku, kot postindustrijsko reprodukcijo, replikacijo, kot enega od najaktualnejših umetniških postopkov, kot serialnost, kot ponavljanje vzorcev, motivov, besed, gest, kot skorajda usodno ponavljanje dogodkov, na katere nimamo vpliva, ponavljanje je prisotno v obredih, navadah, spominjanju. V psihoanalitični praksi se ponavljanje v obnašanju odvija skozi transfer, pacienti s prisilno nevrozo svoje življenje spremenijo v serijo obredov … Izkaže se, da v temelju človeške psihe deluje nekakšna prisila k ponavljanju … Za kaj pravzaprav gre pri tem fenomenu?

Tematska številka revije, ki je pred vami, želi premisliti konceptualno razmerje med ponavljanjem in (sodobno) umetnostjo ter zlasti razpreti povezavo med konceptom ponavljanja in gledališčem, uprizoritvijo oziroma performativnostjo. Gledališče slovi kot umetnost ponovitve, kot umetnost, ki je v svojem bistvu zavezana ponavljanju. Ta povezava se zdi samoumevna – a na kakšni predpostavki sloni? Kateri je tisti minimum teatralnega, ki gledališkost vselej znova vrača k ponavljanju? Ali je v samo strukturo gledališča že vpisana ponovitev? Kakšno je razmerje med ponavljanjem in posnemanjem?

Pri konceptualizaciji tematskih strani nas je zanimalo tudi, kako v navezavi na problem ponavljanja opredeliti vprašanja produkcije, reprodukcije, variacije, razlike, presežka, ekscesa, realnega … Na kakšen način se torej v sodobni umetniški praksi realizirajo konceptualni zastavki ponavljanja, razlike, necelosti, neizvornosti, mnogoterosti, skonstruiranosti, nadomestnosti, premeščanja in disparitete?

Ne umišljava si, da nam je uspelo ponuditi odgovore na kompleksna vprašanja, ki nam jih zastavlja koncept ponavljanja. Naš zbornik je prej poskus, ki naj odpre prostor nadaljnjega mišljenja.

Amelia Kraigher in Bara Kolenc