PERIFERIJE I

V pričujoči številki je naše izhodišče premik od dihotomije pogleda, ki ostro zamejuje center od periferije. Kot zabeleži Bojana Kunst, ko ocenjuje partikularnosti, je ključno, da sežemo onkraj prepoznavanja razlik znotraj totalitete in se namesto tega osredotočimo na individualne prakse, ki zarisujejo prostor vmesnosti centra in periferije. Poudarek tega pristopa ni, kako si periferija zagotavlja svojo unikatnost tako, da ostaja na marginah, ampak kako posredno uporablja strategije, da bi spremljala in se povezala z drugimi elementi in reflektirala, kje in s kom lahko občuti bližino. Avtorice in avtorji v tej številki prepoznavajo lastno singularnost, a tudi perifernost, in predlagajo večplastne prakse. Pojma centralnosti in perifernosti nista fiksna; sta fluidna, nanju vplivajo kultura, družba in umeščenost v kontekst.

Avtorica Nefeli Gioti se sprašuje o konceptu umetniške prakse, ki jo je izumila pionirka teatra Judson Dance, koreografinja Deborah Hay, da bi razširila možnosti ustvarjanja. A da bi bili v kontekstu zahodnih umetniških institucij danes kompetitivni, je prakso treba imeti. Zahodne institucije pod agendo progresivnosti, a v neoliberalni maniri apropriirajo tovrstne inovacije in jih izčrpavajo. Vsi ti premisleki so se pri avtorici zgostili ob obisku dogodka Koreografski obrat 7, srečanje z Deborah v Ljubljani, ki se ga je udeležila v okviru petega letnika projekta Kritična praksa (narejeno v Jugoslaviji).

Hanna Launikovich skozi glas tretje zaporedne generacije, ki je izkusila razbitje projekcije prihodnje utopije, ob preizpraševanju nostalgije in žalovanja ustvari kolaž iz sanj, umetniških del in fikcijske reinkarnacije svojega rojstnega mesta Minsk v Belorusiji, ki je zaradi političnih in ekonomskih razlogov postalo mesto hrepenenja brez želje po vrnitvi.

Bolj optimistična periferna agenda prihaja iz umetniškega kolektiva Kukily, čeznarodnostne afrofeministične skupine umetnic, ki raziskuje povezave med afrofuturizmom in antikolonializmom. Kukily zaupajo v vednost afriških in diasporičnih periferij, ki postajajo temelj, od koder si je mogoče zamisliti drugačne prihodnosti in nove načine organizacije in povezovanja.

Youngsook Choi skozi svoje glavne agende in prakse kritično predstavi, kako nasloviti dogodke na periferiji politično. Njeno pisanje upošteva emocionalno solidarnost in zavezništvo v obliki umetniških praks in kritičnega jezika, ki se manifestira skozi deljeno jezo in frustracijo zaradi socialnih katastrof, ki izvirajo iz diskriminacije določenih ras in razredov. Razpravlja o procesu vzajemnega preobražanja in celjenja skozi kolektivna zborovanja. Te povezave se razširjajo onkraj antropocentrizma in oblikujejo medvrstne združbe, ki so zasidrane v ekološka kraljestva. Ko pravi »Začnimo od konca. In nazadnje, nismo sami«, namiguje na nameren začetek s periferije, od koder si lahko delimo zasebne in efemerne momente ekološkega žalovanja.

V svojem nedavnem delu Tok, ki ga v obliki scenarija za uprizoritev predstavljamo v rubriki Scenske drobtinice, japonski koreograf Neji Pijin raziskuje, kako ga je izkušnja izolacije in izločenosti pripeljala do refleksije lastnega neposrednega okolja in poskusov vzpostavitve odnosov na mikro ravni. Medtem ko samo umetnost navigira kot periferijo, delo raziskuje, kako ta soobstaja z ostalimi elementi v družbi. Reflektira umetnikovo preživetje izven odrov, kar vzpostavlja vprašanja, ki se tičejo umetnikovih realnosti v relaciji do kapitala, dela, časa, institucij in družine. Razkriva prakse umetnika, ki z distanciranjem od centra umetnosti kot institucije preiskuje obstoj in smisel umetnosti v danem trenutku.

Teksti v sekciji Neodvisni se prav tako ukvarjajo z marginami, s prekarnostjo dramatikov in dramatičark, ki pišejo za gledališče v Sloveniji, in s subtilno plesno prakso, ki tematizira objem kot sredstvo za premostitev osame skozi dotik kože, našega najbolj perifernega organa.

Smisel periferije, ki ga predstavljajo avtorice in avtorji v tej številki, se ne manifestira jasno, namesto tega rezonira z zabrisanimi robovi in namiguje na načine, kako se je mogoče prebiti skozi razburkanost in negotovost sveta. Ne implicira premika periferije proti centru, ampak preči periferijo in povezuje različne glasove in vzpostavlja pot za preobrazbo. Umetniške prakse, ki zaznavajo tudi robno, trivialno, so zmožne slišati nejasne elemente na robovih sveta in mobilizirati politično akcijo, ki se odziva na to, kar ne more biti izgovorjeno.

Nekateri aspekti periferij se tako materializirajo v tej številki, drugi bodo sledili.

Jae Lee Kim in Pia Brezavšček