Praktična dramaturgija

Številko Maske z naslovom Praktična dramaturgija sta souredili Bojana Kunst in Jasmina Založnik. Številka je tematsko namenjena refleksiji o dramaturgiji in dramaturškem v plesu.

Čeprav je pojav dramaturgije v plesu mogoče opazovati že kakšno desetletje in smo v Maski nanj opozorili že leta 2001 s številko naslovljeno Dramaturgija plesa so vprašanja, ki so prisotna v pričujoči številki ne le zaradi časovne razdalje temveč tudi pristopa drugačne narave – z drugo politično naravnanostjo. V kolikor smo v preteklosti razmerje med dramaturgijo in plesom prebirali skozi spremembe vloge dramaturga / dramaturginje izhajajoč iz kritike “objektivne” dramaturgove vloge oz. dramaturga kot ’tistega, ki ve’ in predlagale bolj utelešene, bližnje modele sodelovanja, je danes vloga dramaturga kot organskega dela procesa povsem samo po sebi umevna.

Ob branju tekstov objavljenih v pričujoči številki, se pokaže, da razmišljanje o dramaturškem sega preko refleksije o spremenjeni vlogi dramaturga (dramaturginje) in v središče postavi specifičnost umetniških procesov dela in sodelovanja, vidljivost in odprtost teh procesov ter tudi spremembe razmerij med procesom in produktom (plesno predstavo). Dramaturgija je v pričujočih člankih obravnavana kot značilnost predstave, osamosvojena od same dramaturške funkcije oziroma ‘dramaturške osebe’, njeno ‘razosebljenje’ pa lahko povežemo z mnogimi drugimi pojmi, ki danes spremljajo produkcijo sodobnega plesa: izobraževanje, raziskava, sodelovanje, teorija, odprto delo, etc. Ta sprememba nam govori tudi o tem, da je pojav dramaturgije tesno povezan tudi z novimi oblikami plesne produkcije in znanja, ki so nastale v zadnjem desetletju, ter z vidnostjo koreografskega in plesnega dela / procesa, ki vstopa v ospredje v sodobnih plesnih predstavah.

Tematski del številke je nastal na podlagi sklopa predavanj, ki so potekala v okviru Reflektivne dramaturgije. Tekste so prispevali Jeroen Peeters, Una Bauer, Bojana Cvejić, Janez Janša in Peter Stamer. Dodali smo jim intervju s koreografinjo in plesalko Mette Ingvartsen, ki ga je pripravila Andreja Kopač ter kritiki predstav The End izpod peresa Pie Brezavšček in Srce moje kuca za nju, Katje Čičigoj.