Prostor

Revija Maska je v letih 1995 – 2000 zaradi nesorazmerja med vloženim delom pri pripravi številk ter subvencijami MzK in denarjem od prodanih izvodov začela izhajati redkeje. Domača kulturna javnost (sploh tista, ki je bila vezana na stalne plače v institucijah) se je rada pritoževala nad nerednim izhajanjem revije. Velik del domače gledališke javnosti je Maska začela odbijati s svojim specifičnim pristopanjem k sodobni gledališki problematiki. V veliki meri je šlo za aprioren odpor, ki bi mu lahko podelili predznak generacijskega nesoglasja, hkrati pa tudi za izpostavitev pozicij moči; Maska je v veliki meri sledila predstavam izven institucij in uveljavljala svež pristop k refleksiji teh dogodkov.

Trojna številka Maske iz leta 1995 je prišla v roke bralcev v dneh prvega Exodosa, nemara ravno na zabavi po otvoritveni predstavi, Nagyjevem Woyzecku, ki se je v SMG zgodil na dan nekdanjega jugoslovanskega praznika: Dneva mladosti. Dotična številka je zaradi svojega odličnega temata verjetno ena najboljših številk Maske v 90. letih. Nastala je v času, ko čas je čas tranzicije ljudi še vedno navdajal z optimizmom in ko se je zdelo, da pravi čas neodvisne kulture šele prihaja (da se bodo produkcijski pogoji izboljšali), hkrati pa se je s prvim Exodosom odprlo upanje po še večji uveljavitvi domačih projektov s polja scenskih umetnosti v mednarodnem prostoru. Tako se zdi simptomatično, da se je novi teoretski duh Maskinega kroga v tej številki lotil ravno pojma – prostora, še bolj simptomatično pa je nemara dejstvo, da se je pred slabim desetletjem nova domača teorija scenskih umetnosti s svojim pogledom ustavljala predvsem na predstavah in fenomenu prostora v njih. Po desetih letih bi se vprašanje glasilo: kakšen/ kakšni in kateri je prostor/ so prostori, v katerem/ v katerih se odvijajo sodobne in kanonizirane oblike gledališča ter v kakšnih razmerjih so prostori predstav in prostori gledališča med sabo.

Številka prinaša pogovor s Clausom Lyngejem iz gledališke skupine Hotel Pro Forma, eseje o predstavah Koreodarme, Instituta Egon March, Gledališča VR, o Jablanovčevi postavitvi Bernarde Albe, o Pograjčevem Butterendfly, o pandurjevi Ruski misiji in o Živadinovovi Kupoli 1: 10 000 000 (ta naj bi po napovedih svojo drugo reprizo doživela leta 2005). Zanimivi članki so objavljeni v Avtorskem bloku, temat Prostor pa prinaša pogovore z Meto Hočevar, Markom Japljem in Jožetom Zajcem, članek Barbare Pušič o Scenografiji v zgodovini slovenskega gledališča, Maje Breznik o skupini OHO, Emila Hrvatina o Reteritorijzaciji pogleda, Bojane Kunst o razmerju Prostor in telo ter Vlada Repnika O scenografiji kazalcev. »Perceptivne zanke, ki jih v svojih paralelnih prostorih ponujajo gledalstvu sodobni slovenski kreatorji odrskih umetnosti, bodo nedvomno tudi vnaprej ena od bistvenih značilnosti njihovega snovanja. Draž interakcije, diktata in prepovedi je premočna, da bi utegnili razmišljati drugače. Pa čeprav per negationem, za ceno enega samega – poslednjega gledalca,« zaključi svoj Uvod v temat z naslovom Prostori prostora takratni član uredništva, kritik in publicist Simon Kardum.

Številka je delno prevedena v angleščino.