Re/de-generacija

Generacija nima zaprte definicije – ni vedno jasno, ali jo določujejo starost, geografska situiranost, skupna formacija, podobni pogoji, v katerih skupine ljudi vstopajo v določene prelomne momente življenja, ali preplet vsega naštetega. Katero skupino ljudi se z določeno generacijo zajema, je gotovo pogojeno tudi s pozicijo tistih, ki se o njej izrekajo, in to pogosto pove še več o tej poziciji izrekanja sami kot o opredeljeni skupini ljudi. Reprodukcija civilizacije (pa tudi raznih ožjih združb in scen) torej poteka po liniji tovrstnih malih modifikacij osnovnega »gena«. Muanis Sinanović temu v svojem članku pravi »družinski dispozitiv«. Takšno linearno razumevanje lastne multiplikacije je del problema, ki preprečuje možnost resničnih sprememb – po definiciji se jih namreč razume kot degenerativne. Kot skozi feministično in okoljsko prizmo piše Katja Čičigoj, nemara ravno vsiljevanje kontinuitete lastnega genoma onemogoča resnično menjavo paradigme našega razumevanja in preoblikovanja prihodnosti.

Ko razmišljamo o prihodnosti polja in scene, je neizogiben tudi razmislek o mestu (ali raje poti) najbolj progresivnega dela »generacije« pred nami, njena umeščenost in zapletenost je namreč za nas nekakšen orientir, ki nam pomaga razumeti lastno pozicijo in razbirati simptome mednarodnega in lokalnega konteksta celotne scene. Zato v številki skozi nekatere bolj ali manj reprezentativne izjave popisujemo t. i. mednarodno umetniško in teoretsko »diasporo«, ki izhaja iz bivše jugoslovanske regije, a se je bila iz takšnega ali drugačnega razloga primorana izseliti na zahod. Naj bo to začetek našega raziskovanja pomena te izjemno močne teoretske in umetniške internacionalizirane »skupnosti«, ki bi ji skozi dejavnosti Maske v naslednjem obdobju radi dali posebno mesto – tudi v jubilejnem letu 2020, ko bo revija, ki jo je ta »izseljena generacija« tako pomembno zaznamovala, praznovala 100 let obstoja in bo izšla že njena 200. številka.

Da je problem generacij za naju stopil v ospredje v ožjem smislu, na t. i. (neodvisni) performativni sceni, so nedvomno krive tudi sistemske anomalije, ki so akterje različnih generacij potisnile v zelo neenake pogoje dela, ki postajajo bolj in bolj očitni in imajo materialne posledice, ki odsevajo v sami umetniški produkciji. V uredništvu smo iz evidentnosti stanja na lokalni sceni detektirali naslednjo situacijo: izoblikovala se je določena močna skupina producentov, saj so se zgodovinsko nekatere nevladne organizacije, ki so nastale v devetdesetih, do letnice, ko sta Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana prvič uvedla večletne programske razpise, okrepile in prednost zaradi svoje precedenčnosti seveda tudi ohranile. Kljub temu ti starejši producenti nikoli zares ne dosežejo stabilnosti, kar bi bilo na neki točki smiselno – saj bi jim bila zagotovljena kontinuiteta delovanja, hkrati pa bi prenehali nelojalno konkurirati mlajšim. A kulturne politike se ne odzivajo na živo situacijo in realne potrebe – te niso sistematično analizirane in rešitve niso integrirane v njihovo ustvarjanje in aplikacijo, zato je danes ta sistemski problem pripeljal do nepretočnosti in ogromnih generacijskih vrzeli. Nedvomno so različne generacije torej vstopale na sceno pod različnimi pogoji, pri čemer je morda trenutno najtežje »srednji« generaciji, ker ne more konkurirati starejšim producentom niti zanjo niso namenjeni posebna sredstva in pogoji, rezervirani za »mlade«. Četudi na področju obstajajo nekatere dovolj močne nevladne organizacije, ki so bile ustanovljene po letu 2000, pa je razlika med njimi in starejšimi producenti predvsem v tem, da so si slednji s pomočjo občin zagotovili določene infrastrukturne kapacitete. Enega od mlajših producentov, in sicer mariborski Nagib, ki je zaradi svoje dislociranosti iz prestolnice tako v vsebinskem kot v infrastrukturnem smislu nekoliko specifičen primer, v številki analizira Kaja Kraner.

Nadaljnja sistemska anomalija je tudi, da se podpora financerjev v ogromni meri steka in akumulira v produkcijo – denimo v upravljanje infrastrukture, logistiko, fundraising – medtem ko same vsebine ostajajo slabo podprte in prekarne kljub nekaterim redkim poskusom njihove neposredne podpore (npr. delovne štipendije, razpis za avtorske opuse). V splošnem pa razpisni pogoji dajejo nesorazmerno težo referencam producentov, ne pa umetnikov, zato so vstopi »mladih« ali »novih« umetnikov težki. To ni krivda določene generacije – ki je uspela v drugih okoliščinah vzpostaviti producentske hiše, privatne zavode, utrjene večinoma okrog enega umetnika – ampak je to sistemski problem. Prvi koraki, ki bi lahko ta razmerja nekoliko razrahljali, so gotovo možni v okviru detekcije stanja in aktivnega in živega oblikovanja kulturnih politik glede na potrebe in organski razvoj scene.

Ne da bi kazali s prstom na krivca, pa je trenutna generacijska slika v oči bijoča in se nama jo je zdelo pomembno podčrtati. V številki sva jo želeli orisati tudi v novi rubriki, Scenske drobtinice, ki bo z raznimi materiali iz žive umetniške produkcije redno naseljevala revijo. Tokrat predstavljamo fragment dramske trilogije Dina Pešuta Stadion Olympia, ki na literarno sočen avtopoetski način opisuje eksistencialni položaj mladega kulturnega delavca. Danes mladi prekarci in samozaposleni, ki vstopajo v kulturni sektor, niso zgolj mezdni delavci, ki jih je treba vpreči v producentova-kapitalistova produkcijska sredstva, da se iz njihovega živega dela ustvarja nov (simbolni) kapital. Resnica je, da kot samozaposleni nimajo niti osnovnih kolektivno izborjenih pravic delavcev, saj je formalno razmerje med delodajalci in delojemalci odpravljeno – dejansko pa še naprej obstaja in je celo zaostreno, delodajalec je razbremenjen vsake zaveze in odgovornosti. Lahko bi celo postregli s tezo, da so mladi postali produkcijsko sredstvo, semiotični stroji, katerih potenciale je treba čim bolj izžeti in si prilastiti rezultate, ki jih njihova telesa-umi omogočajo. Mladi-stroji morajo zdržati tempo pospešenega dela, če pa se kvarijo ali niso več produktivni, če se njihov potencial ne ekstrahira dovolj hitro in ne proizvaja dovolj dodane vrednosti za pozicionirane producente-kapitaliste, jih ti enostavno zamenjajo z mlajšimi »modeli« in proizvodni proces teče dalje brez velike škode zanje, a z depresivno uničujočo silo za mlade, ki so spet na točki nič. Redno se vrednoti njihova vzdržljivost, agilnost, odpornost in produktivnost. Izjemno dolgo – predolgo – se morajo izkazovati z delom (na pol) zastonj, da bi se izkazali za vredne, da si jih sploh kdo »prilasti« – saj sami ne razpolagajo s svojimi kapacitetami, ker te niso vredne nič, če niso pripete na nek (simbolni) kapital. Seveda pa si vsakdo, posebej ne nekdo brez finančnega zaledja, ne more privoščiti takšnega dolgega prostega teka, saj je vendarle treba tudi preživeti – zato je prepustnost v kulturniško polje postala tudi razredni privilegij.

To in prihodnje številke Maske bova zaokrožili z rubriko Neodvisni, kjer gre za sodelovanje z novoustanovljeno internetno platformo www.neodvisni.art, ki jo prav tako urejava spodaj podpisani. Platforma si je zadala evidentirati in reflektirati polje sodobne scenske umetnosti – in sicer s prispevki, ki si sledijo v enotedenskih intervalih. V Maskini rubriki Neodvisni bo objavljena selekcija materiala iz polletne produkcije refleksij na Neodvisnih. Tudi ta je, vsaj posredno, tematsko obarvana: prispevek Roberta Bobniča vnaša generacijsko zaznamovano tematiko teoretsko aktualne obravnave sodobne intermedijske umetnosti iz tehnološke perspektive. Eden izmed načinov opredelitve neke generacije je namreč njena stopnja prepletenosti s tehnologijo. V revijo sva umestili tudi prispevek Maše Radi, ki svoji mladosti navkljub aktivno regenerira afiniteto do sodobnega plesa v opustošeni kritiški krajini. Nenazadnje pa sva v izbor umestili še rahločuten članek Zale Dobovšek o Marku Breclju, skozi katerega želiva pripeljati v revijo tudi aspekt tiste generacije, ki je že skorajda odpisana, a v svojem tempu in s svojo hudomušnostjo vztraja in za nas skozi pozabljene vrednote, ki jih promovira, predstavlja dragocen in redek opomnik.

Na veliko bralskih užitkov!
Pia Brezavšček in Alja Lobnik

NEUSTRAŠNI GOVOR
Muanis Sinanović: O čem govorimo, ko govorimo o generaciji

REFLEKTOR
Katja Čičigoj: Regeneracija prihodnosti brez njene reprodukcije: Naravno-kulturno mnogovrstno sorodstvo v misli Donne Haraway
Kaja Kraner: Premik proti kuriranju na področju sodobnih vizualnih in scenskih umetnosti: Platforma Nagib

INTERVIZIJA
Uredništvo revije Adept (Jaka Smerkolj Simoneti, Tery Žeželj, Jernej Potočan, Filip Mramor, Ivana Percan Kodarin): Kot generacija smo povezani samo na videz
Pia Brezavšček: Scenska diaspora
Maša Radi Buh: Okoliščine mladim koreografom niso najbolj naklonjene, Intervju s koreografinjo in pedagoginjo Majo Delak

SCENSKE DROBTINICE
Dino Pešut: Stadion Olympia Fragment 3. dela trilogije

NEODVISNI
Robert Bobnič: Sonične transmisije
Maša Radi Buh: Biti skupajsam
Zala Dobovšek: Zlati abonma Marka Breclja