Sodobna umetnost in nove družbene paradigme II.

Če smo si na začetku letošnjega leta zadali nalogo razširiti polje zanimanja Maske in ga eksplicitno misliti v gibljivih presečiščih sodobnih umetniških (uprizoritvenih in novo- ter intermedijskih) praks, filozofije, družbe, kulture, znanosti in tehnologij, jih reflektirati in včasih problematizirati, se te vodilne niti držimo tudi v zadnji letošnji številki. Vpetost sodobne umetnosti v različne okvire, zlasti spremenjene družbene, ekonomske in tehnološke, je glavna tema drugega dela teoretskega bloka »Sodobna umetnost in nove družbene paradigme« (prvi del je izšel v prejšnji številki Maske), ki ga je pripravil Janez Strehovec. Poleg prevoda pomembnega teksta sopotnika frankfurtske šole s konca dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki ima veliko povedati tudi za današnji čas in s katerim presegamo občasno slovensko prevodno zamudništvo, so v blok vključeni še štirje izvirni teksti, ki se lotevajo različnih vidikov sodobne umetnosti in njenih družbenoekonomskih kontekstov.

Podobno bi lahko rekli za prispevka Bojana Andjelkovića in Tomaža Toporišiča. Prvi, ki z definiranjem tehnodispozitivov projekta Noordung Dragana Živadinova na svojevrsten način obeležuje dejstvo, da je Živadinov, eden najvidnejših in najizvirnejših slovenskih ustvarjalcev, na sceni že nekaj časa; letos namreč mineva 25 let od prve uprizoritve njegove prelomne predstave Krst pod Triglavom. Toporišičev članek pa odgovarja na vprašanje, kakšne možnosti so nam na voljo po razglasitvi konca postmodernizma in kakšni so (vsaj zasilni) odgovori na to paradoksalno situacijo.

Številko sklepata dve recenziji/refleksiji. Prva se loteva teoretskega prvenca Mojce Puncer z naslovom Sodobna umetnost in estetika, v katerem se avtorica knjige osredotoča na slovensko sodobno umetnost; druga izpod peresa Pie Brezavšček pa premišljuje o več gledaliških predstavah zadnjega časa, ki na različne načine reflektirajo otroštvo in otroškost.

V skladu z vodilno temo je vizualno gradivo tokratne Maske nastalo s pomočjo trilateracijskega sledenja posameznikove geografske pozicije v prostoru. Gibanje po prostoru je bilo delno funkcionalno in delno zavestno taktično, kar je več kot očitno pri vizualizaciji uporabljenih podatkov. Ne povem, kdo se je gibal in taktiziral, niti tega, ali je bil človek ali kura.

Toliko za zdaj. Čao.

Maja Murnik