številka 2, leto 1986

“V sodobnih družbah, kjer imajo vsi pravico in tudi možnost, da nastopajo v javnem življenju in se pojavljajo kot ustvarjalci kulturnih vrednot, pri-pada standardni idiom vsem, ne le izbrancem. Ker pa imajo ljudje poleg javnega nastopanja še druge komunikacijske potrebe, imajo prav tako pravico, da s sebi enakim neobvezne komunicirajo tudi dru-gače. Pri tem uporabljajo organski idiom, saj je člo­vekova naravna kžnja, da se istoveti z govornim okoljem, s katerim oziroma v katerem komunicira. Zato mora človek imeti dve izrazni možnosti, in ti sta: organski in standardni govorni idiom. Ta-ke vrste bilingvizem po nobeni teoriji ne povzroča motenj, saj sta oba tipa glede na funkcijo, zlasti pa glede psihičnih odnosov do jezikovnih oblik jasno razmejena. Z druge strani pa se oba tipa med seboj tudi oplajata Organski idiom je neizčrpen rezervo-ar gradiva za standardni idiom. Prikličimo si v pred-stavo kakšno neposredno pripoved, ki smo jo poslu-šali v nan!čju. Kar kipela je od polnosti poimeno-vanj, frazeologije, metafor, pregovorov, primerjav in oblik, bogastva stavčne intonacije in duhovitih stavčnih poudarkov in pomenov. To nas ne bi sme· Jo presenetiti, saj je organski govor nabit z vsebino in energijo stoletnega razvoja.”

Jože Fafangel

Celotno številko revije si lahko preberete tukaj.