10 EUR

MASKA Časopis za scenske umetnosti
Letn. XV, št. 227—228 (poletje 2025)
Urednica: Pia Brezavšček
Izdajatelj: Maska
Oblikovanje in prelom: Niko Lapkovski

EKRAN Revija za film in filmsko
Letn. LXII (julij ǀ avgust 2025 )
Urednica: Ana Šturm
Oblikovanje: Ajda Schmidt

Revija Maska

SUBJEKT IGRE

10 EUR

Fbook

Po skoraj tridesetih letih je pred vami druga skupna številka dveh dolgoživih slovenskih kulturnih revij – Ekrana in Maske. Že leta 1997 je s skupnimi močmi izšla posebna številka v sozaložništvu treh revij, prve za film in televizijo (tedanji urednik Stojan Pelko), druge za sodobne scenske umetnosti (tedanja urednica Irena Štaudohar) ter tretje s področja grafičnega in industrijskega oblikovanja Formart (tedanja urednica Vesna Teržan). Slednja je medtem prenehala izhajati, kakor se je zgodilo mnogim strokovnim revijam doma in na mednarodni ravni, drugi dve pa sta v vmesnem času doživeli vidno usidranost v domač strokovni prostor in celo mednarodno prepoznavnost. Danes tiskani mediji niso več množičen in prevladujoč način širjenja strokovnega diskurza in popularizacije umetnosti in kulture. Kljub temu obe reviji ob prizadevanju in sodelovanju urednic, pisk in bralk novih generacij še vedno vztrajno bogatita in soustvarjata naš kulturni prostor. Na Maskini spletni strani lahko preberemo, da je tedanja skupna številka na temo Spomin izšla zaradi »težav s subvencijami, seveda pa tudi sorodnih interesov«. V vseh teh letih se torej kljub vsemu ni veliko spremenilo, razlogi za skupno izdajo tudi tri dekade kasneje ostajajo podobni.

MASKA Časopis za scenske umetnosti
Letn. XV, št. 227—228 (poletje 2025)
Urednica: Pia Brezavšček
Izdajatelj: Maska
Oblikovanje in prelom: Niko Lapkovski

EKRAN Revija za film in filmsko
Letn. LXII (julij ǀ avgust 2025 )
Urednica: Ana Šturm
Oblikovanje: Ajda Schmidt

Sedanji urednici sva zato staknili glavi in združili moči, ne toliko, da bi se spominjali, temveč da bi polji filma in gledališča, ki sta kljub množici skupnih akterk, gledalk in bralk zaradi nezmožnosti slediti množici dogodkov v hiperprodukcijski mrzlici zlezli vsaka k sebi, približali skozi skupen premislek. Začenjamo s stalno Ekranovo rubriko Predmet meseca, v kateri Ana Šturm ob arhivskih fotografijah, posnetih sredi 70-ih let na Tednu domačega filma v Celju, spomni na družbeno vlogo igralca kot delavca, na njegovo vlogo v »resničnem« življenju, ko šele organizira delovne procese, v katerih bo proizvajal fikcijo. Fokus se nato obrne k subjektu. Večina tekstov daljšega formata izhaja iz osnovnega problema tako filma kot gledališča, ki ga v prvem prispevku razgrne Jaka Bombač. Namreč, kako deluje in kaj pomeni »subjekt«, ko nastopa v vlogi na odru ali pa na ekranu, filmskem platnu? Kdo ali kaj sploh je ta subjekt in ali ni sam pojem subjekta zgodovinsko pogojen? Kaj je razlika med avtentičnostjo in (mediatizirano) igro, med resnico in lažjo? Niso morda laži na platnu bolj pristne od lažne resničnosti? Ali nimajo, pravi Paolo Caneppele, lažne solze večjega učinka na gledalko in pristnost njenega doživljanja, kot je to morala ugotoviti v Gorici rojena zvezda črno-belega filma Nora Gregor? Nekdanji Ekranov urednik, ki je zakrivil tudi omenjeno prvo skupno številko revij, Stojan Pelko, poglobi razmislek o afektivni dinamiki med subjektom, ki gleda, in objektom filma, ki skozi premeščanje subjektivnih in objektivnih perspektiv na platnu lahko gledalki pride bolj do živega kot resnični bližnjik.

Velik poudarek v številki je tudi na perspektivi samih igralcev, ki opravljajo transformacijo v različne vloge, medtem ko njihovi levitveni procesi in kreacije pogosto ostanejo zgolj predmet njihovega internega doživljanja, ki jih redko delijo z nevpletenimi. V tej številki »neulovljivo naravo« igralskega poklica radodarno ubesedita kolega igralca Marko Mandić in Anuša Kodelja, oba aktivna tako v gledališču kot na filmu. Igralka pri oblikovanju vloge ni nujno ena in edina. Naš zvezdnik (tako kot avtorica prispevka tu z namenom ne uporabljamo generičnega ženskega spola) res izvaja vse trike sam? Maša Peče v svojem prispevku pogleda v ozadje »kaskaderskega paradoksa«. Kaskaderji so v vsakem filmu, a gledalci tega ne vidimo, saj je prav to njihova naloga. »Gledalci ne smejo izvedeti, da njihova najljubša akcijska zvezda sedi v maski, medtem ko resnični akcijski junaki, kaskaderji, na setu tvegajo življenje, da bi ohranili iluzijo.« Pogosto nevidni ostanejo tudi drugi podporni poklici, ki ključno pripomorejo k oblikovanju lika ali vloge, čeprav zanj ne zastavijo lastnega telesa. Scenografinja Barbara Kapelj se je o teh poklicih in njihovemu doprinosu pogovarjala s kostumografinjo in modno ustvarjalko Sanjo Grcić, oblikovalko maske Tinko Prpar in igralko Katarino Stegnar.

Da je realno včasih nemogoče preoblikovati in prikriti s še tako sofisticiranim kostumom in masko, ve nemara vsaka ženska, ki je kdaj bila predmet moškega pogleda, čemur se v patriarhalni družbi ne izogne praktično nobena, posebej destruktivno pa ga čuti tista, ki v poželjivo normo ne sodi. Anja Banko v tekstu »Zvezde so večne, kajne?« piše o fenomenu spolno nesorazmernega pritiska na zrele igralke v Hollywoodu ki se, da bi obstale v tem konkurenčnem kapitalistično-patriarhalnem svetu, ne smejo (vidno) postarati. Kdaj se bo ženska (na filmu) sploh lahko osvobodila? Hrvaška dramaturginja in koreografinja Anna Javoran se sredi ustvarjalnega procesa za projekt Politopornografija: študija primera, ki ga je navdihnil jugoslovanski »črni val«, sprašuje, ali lahko eros teles na platnu oddvojimo od objektivizacije in poblagovljenja? Skupaj z njo se sprašujemo, kako ujeti ves ta žar, domišljijo in življenje iz odra in platna, za katere slutimo, da niso lažni in bi nam lahko dali zagon, da bi pogledali za zastor onkraj varljivih videzov in lažje postali subjekti revolucije. (Pia Brezavšček in Ana Šturm)