Letn. XXXIII, št. 193–194 / jesen 2018
ISSN 1318-0509
Teater in kulturni boj
Umetnost je od nekdaj torišče različnih političnih silnic, ki so ob zmanjševanju sredstev povzročile, da se tudi kulturni prostor obnaša čedalje bolj »hobbesovsko« v smislu »človek človeku volk.« Namreč, angleški filozof Thomas Hobbes je leta 1651 v delu Leviathan, ki je vse do danes predmet polemik v strokovnih krogih, sistematično predstavil idejo družbene pogodbe in naravnega stanja, družbo pa predstavil kot konfliktno razdeljeno in s tem utemeljeval absolutistično oblast.
V današnjem času se neotesani nerazsvetljeni absolutisti pasejo po vsem svetu; čedalje manj jih je in čedalje večjo moč imajo, medtem ko se strukturni cinizem zajeda v vse pore javnega in zasebnega življenja. V tem fašistoidnem stanju tudi družbena omrežja dobivajo izrazito disperzno funkcijo; na eni strani postajajo družbena kloaka sovražnega govora, po drugi omogočajo drugačne načine povezovanja in podajanja vsebin kakor tudi akcijo in diseminacijo.
Od arabske pomladi je minilo že kar nekaj let, še nekaj časa pa smo morali počakati, da se je svetu »zgodila« šestnajstletna švedska najstnica, avtistka z diagnosticirano obsesivno-kompulzivno motnjo in selektivnim mutizmom. A tudi aktivistka in – umetnica.
Letn. XXXIII, št. 193–194 / jesen 2018
ISSN 1318-0509
Vsi smo Greta ali boj za preseganje Leviathana
Gibanje »Vsi smo Greta« je v petek, 15. marca 2019, povzročilo »podnebni štrajk« mladih po vsem svetu, v katerem je bilo jasno nakazano, da je boj za okolje boj za našo skupno prihodnost. 64 držav, več kot 600 krajev. Kakor sta v tedniku Mladina zapisala Jure Trampuš in Staš Zgonik [1], je šestnajstletna švedska najstnica Greta Thunberg konec avgusta 2018, v času, ko je na Švedskem potekala predvolilna bitka, hkrati pa se je država utapljala v vročini in gozdnih požarih, pred švedskim parlamentom postavila transparent z napisom Skolstrejk för klimatet (Šolska stavka za podnebje). Namesto da bi v petek odšla v šolo, je začela stavkati, vsak petek je prišla pred parlament. Po nekaj tednih so jo začeli ogovarjati švedski poslanci. Ni se vdala in svojo stavko ob petkih nadaljevala. S svojim bojem in vztrajanjem je povzročila, da danes zanjo ve ves svet. Sama pa, kot je razložila novinarju ameriškega tednika New Yorker, svet vidi drugače, iz druge perspektive, zaradi motnje avtističnega spektra pogosto črno-belo, zato ne more razumeti politične ignorance ob dejstvu, da podnebne spremembe ogrožajo človeštvo. Greta je šla v boj sama. Danes ni več sama. Vsi moramo postati Greta.
Vzporedno s tem je številka Maske, ki je pred vami, nastajala več kot leto dni in vesela sem, da bo končno izšla, četudi mi vanjo (zaradi omejenega obsega) ni uspelo vključiti vsega, kar sem želela. Upam, da bosta nekatere vsebine lahko vključili novi urednici, zato se avtorjem, ki jih nisem vključila, javno opravičujem. Kljub vsemu sem tudi s to številko želela biti široka in aktualna, kar je v revijah in publikacijah na področju sodobne scenske umetnosti težko doseči, saj je pojem »širokosti« relativen. Širokost naj bo torej mišljena kot mednarodna zaslomba za »boje«, ki potekajo na različnih frontah in področjih, in sicer za boje za (z)možnost partikularnega, delnega, obrobnega, preslišanega in za doseganje kontinuitete in razvijanja področja v času izrazitih rezov, ki so nastopili po letu 2008. Dovolj je bilo napisanega o produkcijskih razmerah in o vsesplošnem kaosu in nerešljivosti stvari na tem področju – zato me je tokrat zanimala predvsem linija, na kakšen način posega »stanje stvari« konkretno; tako v posamične scenske »produkte« kot na področje festivalov in njihove politike. Naslovni članek je izjemen članek Bojane Kunst, ki celotni številki daje kontekst in ki boj umešča v konkretni primer »Volksbühne«, zatem sledi lucidno premišljevanje Mojce Puncer o Prvi altruistični predstavi Mareta Bulca, ki vse skupaj postavlja v kontekst javnega prostora. Lilijana Stepančič prispeva zgodovinski komparativistični pogled na Triglava kot na nacionalni simbol in nas popelje po uporabi tega simbolnega mesta v umetniških praksah. Premislek Magdalene Germek glede poetičnega branja predstave Metamorfoze št. 4: Črne luknje Bare Kolenc ponuja vpogled, kam vse lahko misel gledalke/premišljevalke pelje in kakšen »okus« lahko določena predstava pusti. Sledijo: aktivistična recenzija festivala Teatertreffren Blaža Gselmana, kritična opredelitev Kunstenfestivala Alje Lobnik ter vpogled v lanskoletno podelitev evropske gledališke nagrade, ki ga prispeva Ana Perne, ter globinski premislek Sama Oleamija ob Festivalu Spider 2017 skozi »oči« predstave Hiša avtorja Mateja Kejžarja. Morda velja ob tem omeniti tudi potencial vseh drugih predstav, ki jih imam v mislih, da bi jih kmalu v prihodnosti morali še bolj razmotriti, kot je denimo predstava 6 v režiji Žige Divjaka, ki dejansko odpira prostor diskurzivnega boja za vidnost širših družbenih anomalij in akutnih ran. V tem smislu naj boj (p)ostane – boj za različne poglede, samosvoje premisleke, za odprtost, za skupnost, za pravičnost, za preseganje Leviathana. Vsi smo Greta.
Andreja Kopač
[1] Trampuš, Jure, Zgonik, Staš: »Vsi smo Greta«, Mladina, št. 10, 8. 3. 2019. Dostopno na: https://www.mladina.si/189959/vsi-smo-greta/. (17. 3. 209)
Kazalo
Dr. Bojana Kunst:
Primer Voksbuhne: Gledališče in kulturni boj
Dr. Mojca Puncer:
O prvi altruistični predstavi Mareta Bulca, (ne)zmožnosti(h) alternative in opomba k družbeni koreografiji Ljubljane
Lilijana Stepančič:
Trojanski konj Triglav skupine OHO kot antispomenik mogočnega nacionalnega simbola in njegove anitrekonstrukcije
Magdalena Germek:
Ali so črne luknje dejansko črne
Blaž Gselman:
Theatretreffen 2018: Samozadostnost liberalnega pogleda
Alja Lobnik:
Kunstenfestivaldesarts 2018: Trg in/ali heterotopija – razširjena logika festivalskega delovanja in nekateri vsebinski poudarki
Ana Perne:
Ime česa je Evropska nagrada gledališke stvarnosti?
Samo Oleami:
Po pajkovi sledi. Arhitektura hiše in pohodna oprema
